Back

Explore every episode of the podcast Ocene

Dive into the complete episode list for Ocene. Each episode is cataloged with detailed descriptions, making it easy to find and explore specific topics. Keep track of all episodes from your favorite podcast and never miss a moment of insightful content.

Rows per page:

1–50 of 100

TitlePub. DateDuration
Aleš Šteger: Biti uho16 Nov 202600:07:31
Piše Silvija Žnidar, bere Lidija Hartman. Aleš Šteger, ki si ga je bralsko občestvo najbrž najprej vtisnilo v spomin kot nagrajenega pesnika in prozaista, se občasno posveča tudi esejistiki. V naboru esejev S prsti in peto in monumentalni knjigi Na kraju zapisano je na primer izhajal iz fenomena prostora oziroma konkretnejših zemljepisnih koordinat, se pravi specifičnih mest, ki jih je nato povezal s koncepti spomina, časa, družbeno-političnih premikov, osnovnih eksistenčnih in eksistencialnih pogojev. V najnovejši esejistični stvaritvi z naslovom Biti uho pa svoj razmislek začenja v telesu, natančneje, pri čutilih in čutih, kot sta uho in sluh; to refleksijo nato v navezavi na celotno korporealno zaznavo v spregi s človeškim jezikom in formiranjem mišljenja odpira navzven, proti raznoraznim kulturnim, umetniškim, sociološkim pojavom in strukturam, ki tako ali drugače temeljijo na čutnem zaznavanju ali ga izkoriščajo – v dobrem ali slabem smislu. Temeljno sporočilo, ki ga lahko izbrskamo iz teh besedil, je avtorjev poziv k čuječnosti, senzibilizaciji, odpiranju čutov navzven, v brbotajočo kakofonijo sveta, pri čemer zares slišimo in zaslutimo, kar nam sporočajo drugi in okolica, kar se piscu zdi še posebej nujno v »internetni dobi«, ko vsak v svojem atomu mrtvimo pred zasloni, ki nas zasipajo s plazom nepreverljivih informacij. Pomembno vlogo v tem kontekstu ima seveda poezija, ki se kaže kot vselej enkraten in neponovljiv dogodek, zaznamovan s svojo lastno časovnostjo in edinstvenostjo, upirajoč se monotonosti vsakdanjika in fiksiranosti ter rigidnosti pomenov in idej. Poezija je namreč tudi tista, ki zmore misliti paradoks, ne da bi ga poskušala razrešiti, ki zna vztrajati med dvema kontrastoma in se ne odloča za en končen odgovor ali smisel. S tem vzdržuje in brani prostor nepredvidljivega in neizrekljivega, ki ga sodobna obsedenost po enoznačnosti, učinkovitosti in nadzoru nad posamezniki, množicami in pomeni poskuša izničiti. V tem oziru ni ravno nenavadno ali presenetljivo, da je Biti uho izrazito lirično-esejističen zapis, pri čemer ne gre za klasično zbirko zaokroženih esejev, ampak za nelinearno komponiran mozaično-asociativen preplet filozofskih razmislekov, pesniških insertov, kontekstualizacij literarnih topik ter motivik in raznoraznih zgodovinskih in umetniških referenc, debatiranja o znanstvenih dognanj itd., ki se medsebojno dopolnjujejo, prekinjajo in znova povezujejo v sekvenci krajših, oštevilčenih poglavij. Deluje, kot da želi pisec z nizanjem številnih navedb iz sveta glasbe, literature in humanistike, med katerimi se na primer znajdejo Homer, Rimbaud, Rilke, Apollinaire, Quignard, Debussy, Janez Škof, Platon, Meschonnic, Mladen Dolar idr., ter s podajanjem raznoraznih faktov in interpretacij iz biologije, antropologije, muzikologije, obramboslovja, političnih znanosti in še česa ustvariti kakofonično razpravo, ki se bo karseda živo upirala monotonosti in bo s sinkretističnim mešanjem in križanjem različnih področij vednosti omogočala dinamično branje. V ospredju Štegrovega zanimanja je tudi mišljenje soodnosnosti, prekrivnosti različnega; telesa in njegovih čutov ne ločuje od mišljenja, v čemer je na neki način soroden fenomenološki misli Merleau-Pontyja, na katerega se na neki točki tudi sklicuje. V tem pogledu se približuje tudi Henriju Meschonnicu, ki nasprotuje razumevanju jezika kot sistema izoliranih znakov in poudarja, da pomen nastaja v konkretnem diskurzu, kontekstu. Avtor tako razpravlja onkraj dualizmov, zanima ga širša slika, kjer se posamičnosti stikajo med sabo, ustvarjajo mrežo unikatnih interakcij – zato se tudi ne ustavi pri izhodiščnem sluhu, ampak se vpne v neštete korelacije. Po svoje je takšen način mišljenja soroden holistični filozofiji nemške romantike, ki je naravo, umetnost, individuum in njegovo družbeno delovanje želela razumeti kot organsko, živo med seboj povezano celoto. Novalisova romantična enciklopedija je na primer spajala različna področja vednosti, pri čemer je dajala primat imaginaciji, nedokončanemu procesu spoznavanja, skrivnostnosti, ustvarjalnosti. Šteger nas v delu Biti uho vodi skozi slikovito krajino neštetih dejstev, pri čemer nas seznani s prenatalnim zaznavanjem, raznimi čudeži telesa in narave, različnimi vlogami in vrednostmi glasu, petja, jezika skozi zgodovino – od sublimnega terorja in enigmatičnosti oglašanja siren, do glasbe in poezije kot orfičnega preseganja mej med življenjem in smrtjo; vpelje pojme glosolalije, glasu višje sile, ko razpravlja o mediju in poziciji govora in govorca, opozarja na ideološko rabo in zlorabo ritma, zvoka in jezika v različnih oblastnih strukturah, obregne se ob vojaško zlorabo zvoka v psiholoških operacijah itn. Pogosto so takšna nizanja zanimiva in že sama po sebi sporočilna in stopnjujejo oziroma potrjujejo osnovno tezno linjo, na kakšnem mestu pa bi si želeli več razlage ali polemiziranja, na primer ko omeni, da živimo v času premoči »dominantnih naracij superega«, ali ko ločuje interpretacijo od čuječnosti, pri čemer je slednja večvredna v (umetniški) hierarhiji. Ponekod nas namesto dosledno izpeljanih argumentacij ali tolmačenj pričakajo retorična vprašanja ali zamolki, kar pa lahko znova navežemo na poetično odprtost refleksije. Sicer pa gre, pod črto, pri knjigi Biti uho za intrigantno polifonično kreacijo, ki fascinira z eruditsko podlago in metaforičnim mišljenjem stvarnosti. Še posebej izstopata preigravanje in nadgrajevanje osrednjih konceptov in motivov, ki v različnih poglavjih in kontekstualnih rabah razpirajo dialoške in semantične dimenzije.
Dušan Čater: Srhljivke16 Nov 202600:08:06
Piše Ajda Klepej, bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih. Kratke zgodbe Dušana Čatra so srhljivke v pravem pomenu besede. Bolj kot umori, nasilje, nerazložljive peripetije, ki jih ne manjka, avtor v ospredje postavlja travme iz preteklosti, nepredelana čustva, delovanje človekovega uma, ko ta ne sledi več racionalnemu, ampak krmarjenje prepusti trmi, žalosti, egu. Vsaka zgodba je nedvomno pretresljiva, bolj kot sama srhljiva dejanja in suspenz, ki nas pripelje do njih, pa nam strah v kosti poženejo ljudje in njihovi odzivi na situacije. Srhljivo ni nekaj, kar bi prišlo nad nas od zunaj, ampak pride iz nas, v nas je bilo že ves čas prisotno. Vsaka izmed šestih kratkih zgodb osmišlja popolnoma drugačne življenjske situacije, pripovedovalce in osebnosti, posledično pa zato spoznavamo različne psihološke profile in številne notranje strahove. Prva zgodba Klincman je po zunanjih znakih najbolj očitno srhljiva in napeta, saj vključuje paranormalne dogodke, staro škripajočo hišo in umor. Mlad par se preseli v razpadajočo zapuščeno vilo, kmalu pa Makijevo življenje začne oteževati oranžen maček, zato ga tudi poimenuje Klincman, ki pa se zelo naveže na njegovo punco Leno. Številni neuspeli poskusi, da bi se Maki znebil mačka, ga spravijo na rob norosti, maček je nesmrten in neuničljiv. Lena ga doživlja kot reinkarnacijo svojega umrlega bivšega fanta, skupen sovražnik pa jima je Maki, ki moti njuno intimo. Njena čustva, ki so ob fantovem izginotju ostala nepredelana in potlačena, Leni sledijo tudi več let po tragičnem dogodku, materializirajo pa se v oranžnem mačku. Prva kratka zgodba pravzaprav poda nastavek vsem naslednjim. Bolj kot strah ob klavrnem koncu protagonistov in protagonistk začutimo grenkobo tragičnosti ob razpletu njihovih življenj. Kako negativna čustva, ki pridejo ob izgubi, počasi spreminjajo in razjedajo človeka ter vodijo v notranji razkroj, pa Čater ubesedi v zgodbi Vodnjak. Miha, ki mu je pred šestimi leti na zaledenelem jezeru izginil sin Natan, točno na svoj rojstni dan, se z izgubo ne more sprijazniti. “Žalost se zavleče v telo. Sede na kosti. Boli. Ob vsakem premiku, ob vsakem dotiku, vsak dan, ob večeru še najbolj.” Čas zanj ne teče več, še vedno je ustavljen v dnevu, ko mu je skrivnostno izginil sin, kot bi se vdrl v tla. Vse misli usmerja v okoliščine izginotja, kmalu pa ugotovimo, da njegovega notranjega miru ne kazi zgolj neutolažljivost ob sinovi smrti, ampak ima na vesti življenje otroka, ki ga je samo on in brez dokazov sumil za morilca. Vsakdan lahko preživi samo v opoju alkohola ali mamil, zaradi česar sta njegova notranja stiska in nemir vidna tudi navzven, vsem na očeh. Zgodba je zanimiva tudi zaradi družine, ki jo Miha sumi za umor. Gre za stranski motiv, ki pa vendarle uspešno prikaže disfunkcionalen odnos med očetom in starejšim sinom, ki zanj nikoli ni bil dovolj dober. Miha je vso svojo žalost in gnev izrazil s prizadejanjem enakega zločina drugemu očetu, drugi družini. Krog sovraštva, maščevanja in nepotešene žalosti ni bil prekinjen, ampak predan naprej, kar je največja tragika te zgodbe. Čatrovo zbirko preveva splošen občutek osamljenosti glavnih protagonistov. V zgodbi Svinja mlada pediatrinja lovi očete svojih pacientov, jih celo zasleduje, spoznanje in pogled na srečno družinico pa je samo opomin na njeno osamljenost in željo po tem, da bi svoje življenje delila še s kom. V zgodbi Nobena konstanta ni dobra upokojenka Manja ob skorajšnjem srečanju s smrtjo spozna, da je njeno življenje enolično. Njena pomiritev ob komaj opaznih in nič kaj drastičnih spremembah samo še poudari praznino in neznatnost njenega življenja. Na najbolj moderen način in v skladu s sodobnim časom in sodobno tehnologijo pa se na osamljenost odzove Božidar v zgodbi Božji dar, pogovarjati se namreč začne z umetno inteligenco. Avtor ta pogovor poda neposredno, z dobesednim navajanjem njunih okvirčkov s sporočili. Božidar se na začetku počuti neumno, ima se za pomilovanja vrednega: “Zasačil je samega sebe, da se sramuje svojega početja, dialoga s strojem.” Njegovo mnenje o stroju se spremeni, ko ugotovi, da umetna inteligenca kroji odgovore tako, da mu bodo všeč. Avtor z dialogom med človekom in umetno inteligenco opozarja na več problematik. Ljudem nam je všeč, kadar nam umetna inteligenca laska, se z nami strinja in nas hvali, zaradi česar smo bolj dovzetni za nadaljnjo uporabo in pripravljeni zaupati več osebnih podatkov. Osvetli tudi uporabo umetne inteligence za ustvarjanje umetnosti, pri čemer vprašanja o avtorskih pravicah za lastnike teh velikih računalniških sistemov niso pomembna. Božidar večino dneva in noči preživi za računalnikom, vse bolj pa se oddaljuje od žene in svojih otrok, s čimer avtor ponazori ironijo njegove želje po tem, da bi našel sogovornika in da ne bi bil tako osamljen. Hiter tempo kratkih zgodb pa ne ustvarja zgolj suspenza nerazrešenih skrivnosti, tekoče branje avtor ustvarja predvsem z vedrim in lahkotnim slogom, četudi opisuje težke situacije, ki lahko kadarkoli doletijo človeka. Mestoma pogovorni in slengovski jezik protagoniste dodatno osmisli, jih dela iskrene, pristnost nižanja jezikovnega registra pa kaže na to, da Čater dobro obvlada različne načine upovedovanja, usklajene s protagonistovo osebnostjo. Raznolikost sloga še dodatno izostri dihotomije, ki se prepletajo skozi zgodbe: humor in tragičnost, ironija in iskrenost, sovraštvo in ljubezen, osamljenost in bližina. Vsaka srhljivka v zbirki predstavlja košček realnosti, ki nas obdaja, v kateri živimo. Ena izmed interpretacij zbirke kot celote bi lahko bila, da je pomembno, kakšno držo ohranjamo v življenjskih vrtincih – skozi težave se lažje prebijemo s kančkom humorja in samoironije. Spet drugič bi lahko v zbirki prepoznali neskončnost nerazrešenih travm, ki se samo prenašajo in prenašajo in širijo sovraštvo. Ostanimo pri prvi. Ohranimo vero v življenje, ki je dobro.
Mojca Andrej: Moč vir je pozabe16 Nov 202600:06:56
Piše Marija Švajncer, bereta Matjaž romih in Lidijua Hartman. V novi pesniški zbirki, četrti po vrsti, je slovenska pesnica Mojca Andrej razgrnila vsebinsko bogato, izpovedno močno in povedno razkošno poezijo. Naslov zbirke je dvoumen: lahko ga beremo kot besede, ločene s presledki, torej kot sporočilo, da je moč vir pozabe, ali pa skupaj, kakor je navedeno na koncu knjige v kratkih informativnih vrsticah o tem, kdo je še sodeloval pri izdaji te knjige. Pesnica Mojca Andrej ima vso ustvarjalno svobodo in naj bo torej oboje: človekova moč je zares možnost pozabe, tisto, kar se človeku lahko primeri v življenju, pa je tudi nekakšno močvirje pozabe, pač nekaj, prepojeno z vlago in blatom, razmočena gmota, ki človeka pogoltne. Močvirje je na najnižji točki in čaka, da se človek udre vanj, voda se uleže v luknje, ki jih je pustil, ko je iz blata pobiral zrna. Zbirka Moč vir je pozabe je razdeljena na tri cikle: na besih besede, lege in od ptic pozabljen. V prvem ciklu je izraženo veliko ustvarjalne moči, metaforične pisanosti in že skoraj čustvene silovitosti, vseeno pa se pesmi ponujajo tudi s posebno globino ter tu in tam z obvladano prizadetostjo. Pesnica se enači s Temido, morsko boginjo iz grške mitologije, ki si je prizadevala za pravičnost in red, pesničina usoda pa je, nasprotno, v tem, da visi v zraku, vendar se kljub ogrožajočemu položaju zmore predajati igri. Požrla jo je pesem in zdaj gnezdi v hiši vseh vetrov. »… ko te pišem / stojim vojaško pokončno / oborožena z vsemi odgovori / počutim se razumnejšo / kot sem v resnici.« Pesnica je poznavalka duhovnosti in mitologije. Iznenada se znajde na Vrtu, nekakšnem zatočišču, pisanem z veliko začetnico. Tam se dogaja vse mogoče, »kamni v cvetočem Vrtu / moj vulkanski kamnolom / moje besede / splašene in krhke / kot smo mi …« V ciklu lege so pesničini stihi namenjeni moškemu. Tečeta v ritmu in sta povezana v tišini. Bližina se uresničuje v naravi, marsikaj v njej je poosebljeno. Moškega vpraša, ali sme biti volkulja. Ker ta namesto odgovora samo skomigne z rameni, pomisli, kako je slišati tuljenje samote. Njuna ljubezen ima veliko odtenkov, ponuja se tako v impresijah in refleksijah kot tudi preprostih izpovedih: »Morda bi še nocoj preverila / svoji telesi , / ti moje , / jaz tvoje , / preden podvomiva .« Čeprav se pesnica ne brani tudi nekoliko bolj grobih izrazov, v njeni poeziji vendarle prevladuje izostrena in hkrati nežna liričnost. Občudovanja vredni sta izrazna moč in domiselno povezovanje različnih skrajnosti. V pesmi se vrinejo in se po njih pomikajo živali, in to od pikapolonice, metulja, kobilice, goloba in zajca, pa vse do žirafe, želve in vranca. Ustvarjalka ima svoje verze za naivne, prizna tudi, da kak dan nima navdiha, a resnica je daleč od tega, saj se v svojem pesnjenju kaže kot umetnica in ustvarjalka kakovostne poezije. Literarno najbolj prepričljiv in estetsko dognan je zadnji cikel od ptic pozabljen. Pesmi, ki so uvrščene vanj, so subtilne in slogovno prečiščene. Izreka jih moški. Slutiti je, da je odgnan od vsakodnevnega življenja, osamljen in hkrati določen z ljudmi, ki skrbijo zanj. Primoran je, da se jim podreja, saj jim je izročen na milost in nemilost. Predvidevati je mogoče, da gre bodisi za nekoga, ki tik pred izrekom življenja izgublja telesno in duševno moč. Čisto mogoče pa je, da cikel govori o stiski, ogroženosti in nerazumevanju ljudi, ki posameznika obkrožajo. Na strani, kjer se je neznanec znašel, so očitni blodnje, brezizhodnost in iskanje. Nesrečnik cepeta, joka in tuli, preganjajo ga prividi in prisluhi. Nikogar ni, ki bi jokal z njim: »tako rad bi odkril / izhod v življenje / a je le slutnja / krč v grlu / ko nimam besed / ne solz«. Iz močvirja pozabe mu ne bo uspelo pobegniti. Posebnost pesniške zbirke Moč vir je pozabe je tisk, ki spominja na davne, danes že skoraj pozabljene čase, ko so nekateri še pisali na pisalni stroj. Večina pesmi je brez ločil, tista, ki so ohranjena, pa niso postavljena tik ob besedah, temveč šele po presledku. Spoznanja, ki naj bi imela poseben pomen in tehtnost, so natisnjena v ležečem tisku. V spremno besedo se zmeraj poglobim šele po branju pesniških zbirk ali drugih literarnih ali filozofskih del ter po pisanju ocen, tokrat pa sem komaj čakala, kaj mi bo v njej pojasnil Bojan Sedmak, tudi sam uveljavljen in vsestransko ustvarjalen literat, ter me seznanil s tem, kaj bi bilo o pesnici Mojci Andrej in njenem ustvarjanju treba še vedeti. Seveda je marsikaj najti na spletu, vendar lahko ljudje, ki se poznajo med seboj, povedo veliko več. Sedmak razkrije, da »pesnica razpira prostorske in časovne razsežnosti svojega geniusa loci, prepoznavne kot družbeno in družinsko okolje sodobne ženske s poklicno identiteto profesionalne učiteljice, večkrat tudi na umetniških poteh po različnih prostorjih. Pisec spremne besede med drugim pojasni, da se pesnica v ciklu od ptic pozabljen spominja očeta in njegovega poslavljanja od življenja. Tako kot njen soprog Peter Andrej je tudi Bojan Sedmak znan kantavtor. Poezijo Mojce Andrej ovrednoti za skrbno premišljeno, zrelo in plemenito. Peter Andrej pa je zapisal, da nekje obstaja točka prehoda, in to kot pesem, ljubezen in razsvetljenje; prav v tej točki vidi avtorico pesniške zbirke Moč vir je pozabe. Na zadnji platnici je natisnjena misel Spomenke Hribar, da pesnica velikega formata seže v brezno in brezdno.
FKK 2: Marie-Ange Nguci in Orkester Slovenske filharmonije11 Nov 202600:07:28
Iz oddaje: Glasbeni utrip, 11. 11. 2026 Po dveh letih je z Orkestrom Slovenske filharmonije vnovič nastopla francosko-albanska glasbenica Marie-Ange Nguci, ki se je 5. in 6. novembra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma na 2. koncertu cikla FKK predstavila v dvojni vlogi – kot solistka pianistka in dirigentka. Na sporedu, ki ga je Slovenska filharmonija poimenovala Virtuozno, je zazvenela glasba Sergeja Prokofjeva, Wolfganga Amadeusa Mozarta in Dmitrija Šostakoviča. Drugi koncertni večer sezone Filharmoničnih klasičnih koncertov je pod naslovom Virtuozno povezal tri dela, ki se vsako na svoj način navezujejo na klasično glasbeno tradicijo. Najprej je zazvenela Simfonija št. 1, »Klasična« Sergeja Prokofjeva, ki je klasično oblikovno zasnovo oplemenitil z izvirno harmonsko govorico in orkestracijskimi prijemi. Orkester Slovenske filharmonije je delo izvedel zanesljivo, tehnično prepričljivo in intonačno stabilno, predvsem pa je poskrbel za jasno preglednost glasbenega tkiva. Če je uvodni Allegro v nekoliko počasneje odmerjenem tempu mestoma zvenel okorno in zvočno preobloženo, sta bila oba osrednja stavka precej bolj gibka, vitalna, sklepni Molto vivace pa poudarjeno igriv. Pohvalimo lahko lahkotnost zasanjanega Larghetta, plastičen glasbeni tok humorne Gavote in dobro izvedene zahtevne solistične odlomke sklepnega stavka, zlasti obeh flavt. Orkester je vodila še ne tridesetletna Mari-Ange Nguci, energična dirigentka jasnih gest, ki pa predvsem na račun uvodnega Allegra ni docela izrisala celostnega loka simfonije. Bolj je Nguci prepričala v vlogi solistke v Klavirskem koncertu št. 21 v C-duru Wolfganga Amadeusa Mozarta. Koncert z vzdevkom Elvira Madigan se je ob koncu izkazal tudi za umetniški vrh koncertnega večera. Skupna igra orkestra in pianistke je bila homogena, fraze poenotene, glasbeni tok pa je naravno zadihal v prehajanju med izraznimi vrhunci in bolj umirjenimi odseki. Nguci, ki je orkester vodila izza klavirja, se je izkazala z zavidljivo tehniko, občuteno muzikalnostjo in značajsko prilagodljivostjo. V obeh hitrih stavkih so posamezne pasaže zaradi pretirano poudarjene artikulacije izgubile nekaj tonske mehkobe, ki pa je nismo pogrešali v občutenem, ponotranjeno izvedenem Andanteju. Orkester – na mestu koncertne mojstrice je tokrat sedela Monika Ivančev – je bil muzikalen in dinamično prilagodljiv. Posebej navdahnjeni so bili posamezni solistični vložki, med njimi oboa Mateja Šarca, s katerim je Nguci vzpostavila prepričljiv glasbeni dialog. Po odmoru je bila na sporedu še simfonična klasika 20. stoletja – Simfonija št. 9 v Es-duru Dmitrija Šostakoviča. Skladatelj se je v njej z ironijo in parodijo odmaknil od pričakovanj sovjetske oblasti, ki je po zmagi v drugi svetovni vojni pričakovala monumentalno simfonično delo. Namesto tega je ustvaril lahkotnejšo, mestoma skoraj hudomušno partituro, ki se po značaju približuje Klasični simfoniji Prokofjeva in klasicistični glasbeni tradiciji. V sicer prepričljivi izvedbi so najsvetleje izstopili solistični nastopi pihal, vendar se zdi, da Nguci ni vselej uspela obvladovati orkestra. To je bilo najizraziteje v sklepnem stavku, kjer je nekajkrat zanihala skupna igra, še bolj izostreni pa bi lahko bili posamezni značajski kontrasti in ironični podtoni te partiture. Med najsvetlejšimi platmi izvedbe vsekakor velja izpostaviti tonsko mehkobo solističnega klarineta odličnega Massimiliana Mianija v Moderatu, frenetično zagnanost Presta, pa tudi mogočne tone nizkih trobil in izrazno raznovrstnost fagotista Zorana Miteva v obsežnejšem solu počasnega Larga.
Breda Marušič: Iz romana na oder 09 Nov 202600:06:18
Piše Klemen Kordež, bere Ajda Sokler. Knjiga Brede Marušič: Iz romana na oder v slovenskem teatrološkem prostoru zapolnjuje tematsko vrzel, saj analizira redko obravnavano področje dramatizacije negledaliških besedil. Morda je v izogib teoretskim zadregam že takoj na začetku kritike vredno pojasniti ključno besedo celotnega dela: »dramatizacija«. V strokovni literaturi namreč izraz nima enotnega pomena, zato avtorica poskuša zakoličiti njegov vsebinski okvir in ga opredeli kot postopek, ki »[…] presega zgodovinsko ustvarjene oblike, kot so na primer dramatično, tragično [ali] absurdno,« in ob tem »vključuje zapis besedila kot vmesnega člena med prototekstom in uprizoritvijo,« in ne izključno gledališke uprizoritve. K procesu dramatizacije tako prišteva prenos izvornega besedila v dramatično formo in tudi uprizoritev, ki iz njega izhaja. V kratkem zapisu o predelani doktorski nalogi, ki je izšla v obliki strokovne knjige, je težko povzeti najrazličnejše poudarke, na katere naletimo v njej, a če bi hotel izpostaviti glavno misel celotnega dela, bi se ta nedvomno vrtela okoli naslednjih vprašanj: koliko in na kakšen način so ustvarjalci dramatizacij spreminjali in posegali v tako imenovani prototekst ter kakšen je odnos med izvornim besedilom, njegovo dramatizacijo in nazadnje postavitvijo na oder. To se jasno vidi že v prvih poglavjih knjige, kjer avtorica ob predstavitvi zgodovine dramatizacije njihovo uspešnost oziroma neuspešnost ves čas meri z vzporednim branjem izvirnega besedila in za neuspešne – ali vsaj umetniško manj dognane – praviloma razume dramatizacije, ki se strogo držijo izvornega besedila in v gledališče prenesejo odru tujo formo. Tu je posebej izpostavljen Émile Zola, eden izmed očetov dramatizacije, katerega romani na odru nikdar niso zaživeli svojega življenja in so ostali ujetniki tipičnih romanesknih karakteristik. V prvem sklopu avtorica predstavi zgodovino dramatizacij v svetu in na Slovenskem. Izredno prijetno in deloma komično je branje krajše predstavitve zgodovine dramatizacije na slovenskih tleh, ki se je začela s spokorniško-svetopisemskimi procesijami, pravi zalet pa so dobile v zadnji četrtini devetnajstega stoletja, posebej z entuziastičnim Franom Govekarjem, ki je več desetletij postavljal na oder klasike slovenske literature. Ta »korenjaška teatralika«, kakor je njegova izvajanja imenoval teatrolog Filip Kalan, je poskrbela za predstave, polne plesa, petja in glasbe, ki jih je kritika izredno slabo sprejela, pri občinstvu pa so žele neznanske uspehe. Za knjižno izdajo doktorskega dela pa morda za manj primerno lahko označimo poglavje Med literaturo in gledališčem, v katerem se mora bralec prebijati skozi goščavo strokovnih izrazov, s katerimi avtorica – v večini primerov – v nadaljevanju knjige ne operira več. V knjižni obliki namreč pričakujemo večjo zaokroženost kot pri akademskem pisanju, kjer so digresije v ožje problematike znotraj širšega tematskega polja nekaj običajnega. V osrednjem delu knjige Iz romana na oder avtorica Breda Marušič obrne svojo pozornost k dvanajstim dramatizacijam slovenskih romanov v domačih gledališčih. Razdeli jih v tri sklope, tri stopnje dramatizacije, v katerih izpostavlja najrazličnejše ustvarjalne postopke. V prvi, Dramatizacije – ponazoritve, obravnava tri primere, kjer so avtorji ozko sledili izvirnemu besedilu. V drugem, naslovljenem Dramatizacije z izrazitejšim avtorskim pristopom, predstavi šest primerov, v katerih so ustvarjalci deloma izstopili iz okvirov prototeksta. V zadnjem, Avtonomni gledališki teksti po sodobnih slovenskih romanih, pa avtorica predstavi tri dramatizacije, pri katerih so bila izvorna besedila samo inspiracija oziroma okvir. Gre za kratka, shematično urejena poglavja, dolga pet do deset strani, v katerih avtorica najprej navede vse dramatizacije v slovenskih gledališčih tiste sezone, nato ob vzporednem branju izvirnega besedila primerja njegovo dramatizacijo, pri čemer suvereno preskakuje iz proznega v gledališki svet in nazaj ter poskuša dramatizacijo ovrednotiti v vsej njeni širini: najprej jo zanima odnos med izvirnim besedilom in njegovim prenosom v dramatizacijo, nato pa še prenos dramatiziranega besedila na oder. Posebno pozornost namenja dialogom v romanih in jasno izpostavi morebitne razlike, ki so bile nujne ali manj nujne za prenos besedila na oder, ob tem v eseje vplete še svojo sodbo in poskuša s čim bolj živim jezikom naslikati predstave, ki so v večini primerov ostale le še v spominih gledalcev in zapisih kritikov. Knjiga Brede Marušič Iz romana na oder nas tako popelje skozi zgodovino specifičnega področja gledališkega ustvarjanja, predstavi njegove pasti in s konkretnimi primeri izpostavi uspešne gledališke uprizoritve, največjo pomanjkljivost pa vidim v sledovih akademskega pisanja, zaradi katerih je knjiga najverjetneje manj dostopna širšemu bralstvu.
Milan Šelj: Zamah dotika09 Nov 202600:07:32
Piše Silvija Žnidar, bere Eva Longyka Marušič. V slovenskem literarnem prostoru se je v zadnjem času pojavilo kar nekaj pesniških zbirk, ki odkrito govorijo o raznoraznih vidikih fizičnih bolezni, predvsem raka. To je občutno pripomoglo k destigmatizciji govora o tematiki, ki je v javnosti pogosto in še vedno zaznamovan z nelagodjem, strahom, zamolki. O izkušnji raka so na primer pisale Špela Setničar, Tanja Matijašević in Katarina Majerhold, to »težko« linijo pa v določenem obsegu in maniri nadaljuje tudi Milan Šelj z najnovejšo zbirko Zamah dotika, v kateri se spominja prijateljev, umrlih za aidsom, hkrati pa se njegov lirski subjekt sooča z lastno, potencialno usodno boleznijo. Smrt in minevanje sta vtkani v samo podložno tkivo zbirke, na kar po svoje namiguje že naslov. Zamah priklicuje podobo kose, ki se pojavi v prvi pesmi, segajoči v samo otroštvo, ter v skladu z motivno tradicijo simbolizira smrt. Ta se iz mladostnih začetkov razliva skozi teksturo mnogih zapisov. Dotik sam v poetiki reprezentira dihotomijo: pomeni stik s smrtjo, prenos bolezni, vdor umrljivega v telo, hkrati pa prinaša erotično povezanost, preplet zaljubljencev in vezivo ljubezni ter je kot tak kardinalna prispodoba osnov bivanja. Knjiga se ponaša s premišljenim dramaturškim lokom, ki se sicer striktno ne drži linearne časovnosti, četudi si večji sklopi sledijo od otroštva prek pestre mladosti v znamenju iskanja identitete do sedanjosti. Med »ravno« časovnico pa je pesnik posejal pesmi s proleptičnimi ali analeptičnimi momenti, kar se učinkovito sklada s kardiogramom življenja, amplitudami vzponov in padcev, seizmogrami pretresov, ki dodobra zabrazgotinijo celotno platformo eksistence. Že poeme otroštva, ki se spočetka zdijo kot nekakšni živahni prizori »kmetskih slik«, vaških pejsažev s skritim oziroma rojevajočim se momentom gejevskega erosa, nastavijo atmosfero, miselno prizmo celotnega dela: pojava markantne »gospe«, ki čustveno zaznamuje notranji svet mladega lirskega subjekta, je načeta s smrtjo, uvede ga v kruto spoznanje minljivosti in bolečine, a spomin nanjo se ohranja skozi poezijo. Umiranju stoji nasproti »kraljestvo« lepote, umetnosti, čutnosti, kot jo na primer simbolizira krasota plesalcev Labodjega jezera. Ob tem se kot pomemben vidik tako subjektivizacije oziroma individuacije govorca kot samega dela kaže komponenta pogleda, ki funkcionira obojestransko. Subjekt skozi funkcijo pogleda – pa tudi skozi druge čute – opazuje »objekte« poželenja, vzpostavlja svojo identiteto, hkrati je sam opazovan, čuten, sojen in sprejet. Najbolj markanten in presunljiv je zagotovo osrednji del Zamaha dotika. Krhke, nežne in čuteče elegije gradijo spomenike prijateljem, ki so umrli za aidsom, predvsem v osemdesetih letih, ko je bilo o virusu HIV še malo znanega in se je obolele, se pravi predvsem gejevsko skupnost, zlahka demoniziralo. Susan Sontag je v svojih esejističnih delih Bolezen kot metafora in Aids in njegove metafore obsodila rabo metaforičnega jezika za opisovanje bolezni, saj se je ta redno zatekal v vojaški besednjak, bolezni so bili v okviru tega pogosto pripisani moralna krivda, sram in stigmatizacijska identiteta. Zdi se, kot da Šelj v svojem delu skuša doseči ravno nasprotno, njegov jezik je zelo neposreden, deskriptiven, osredotočen na drobne detajle in preproste akte medsebojne ljubezni. Ne spušča se v srhljive opise telesnih muk, hospitalizacije, v »spektakelski« jezika umiranja, temveč se prijateljev spominja, kot je to v neki meri počel že pesnik Thom Gunn skozi njihove posebnosti, tudi nepopolnosti, skozi čudovito vez in skupnost, ki se je stkala med njimi. Ravno s to gesto ohranja njihovo individualnost. Vir takšne pisave je morda sicer res tanatološko spominjanje, orfejevsko vračanje po umrle, a rezultat je čisti eros ohranjanja lepega, četudi skelečega, žarečega spomina, k čemur še dodatno pripomoreta izpostavitev in zapis njihovih imen. Zadnji del je slično posvečen lastni krhkosti, bolezni, a znova je topika podana zelo rahlo, brez »melodrame«; novica o bolezni vpade v vsakodnevno, bežno refleksijo o prostorih, zaradi česar je zareza grenčine toliko bolj osupljiva. Šelj tukaj tudi spretno kombinira nelagodje, grozo izpostavljenega bolnega telesa z nekakšno humorno grotesko in črnim humorjem. Posledic svoje bolezni ne zagrinja v žalne barve, raje proslavlja telo, ki je preživelo z uvedbo komparacije s podobo svetega Sebastijana, ki je med drugim ena izmed znanih ikon gejestva, katero je občudoval tudi pisatelj Jukio Mišima v Izpovedih maske. Preplet obeh teles ustvari estetsko kategorijo, v kateri ranjenost ne izključuje lepote, ampak je njen bistveni del. Med vse te tako rekoč tematsko podložene pesmi so posejane tudi druge, takšne, ki se dotikajo utripa velemest in libidalnih silnic v njih, hkrati smo seznanjeni s priložnostnimi erotičnimi srečanji na različnih lokacijah, druga besedila pa opozarjajo na samoto, revščino, tesnobo, nasilje sredi množic, vendar pa je treba reči, da svojstven vitalen eros prednjači pred resigniranostjo in nokturnim razpoloženjem. Nasploh se zdi, da je pri Šelju pomembno kartiranje bivanjskih dogodkov, njegove pesmi so nekakšna praksa zapisovanja razgibane, dinamične kartografije srečanj, razhajanj, bolečin in radosti v poetičnem jeziku. Pri tem je veliko pozornosti posvečene detajlom, predmetom, ki delujejo kot nekašni portali za vzbujanje spominov, elaboracijo emocionalnih stanj ali poudarjanje pomena. Šelj z neizumetničenim, jasnim, očiščenim jezikom in govorico, olupljeno pretiranih retoričnih figur, sredstev in kompliciranih metafor, dosega močne emocionalne in čutne učinke. Kdaj pa kdaj sicer zaide v »že videne« pesniške ulice in odvečne zaključke, mestoma kontemplira tam, kjer bi bolj funkcionirala sama podoba, a v celoti zbirka Zamah dotika deluje povsem ubrano, povedno, sporočilno močno in živo.
Branko Cestnik: Skakači svetega Mavricija09 Nov 202600:08:36
Piše Vid Bešter, bere Aleksander Golja. Branko Cestnik, rimokatoliški duhovnik, nekdaj znan po svojem blogu, pa tudi kot kolumnist tednika Družina, je zadnja leta postal tudi plodovit pisatelj. S prvencem Sonce Petovione je bil leta 2020 celo med finalisti nagrade kresnik. V novem romanu Skakači svetega Mavricija pa je Cestnik dvignil pogled iz preteklosti, s katero se je ukvarjal v dosedanjih romanih, in dogajanje postavil v bližnjo, a distopično prihodnost. Preden zagriznemo v kislo jabolko “slabega kraja”, ki nam ga slika Cestnik, povejmo, da slogovno roman ni posebno zanimiv. Jasno je, da se Cestnik ni ukvarjal s stilistično virtuoznostjo, mudilo se mu je pač povedati zgodbo. Izraz je precej baročen, nagnjen k okrasnim pridevkom, primeram in analogijam. Tretjeosebni vsevedni pripovedovalec je tako vse prej kot nepristranski poročevalec, precej bolj spominja na kakšno klepetavo tetkico, ki si ne more pomagati, da pripovedi ne bi malo začinila, kar pa deluje nekoliko kičasto. Naglica, s katero Cestnik navdušeno pripoveduje o neprijetni bližnji prihodnosti, je opazna tudi na ravni strukture. Kratka, zaokrožena poglavja prikazujejo majhne izseke široko razvejanega toka dogajanja. S podrobnostmi nas ne dolgočasi, saj že hiti naprej, s tem pa zagotavlja, da vsako poglavje razkrije kaj novega. V vrzelih med njimi lahko minejo meseci, položaj se lahko popolnoma spremeni, zgodba pa zavije v čisto nove smeri ... Zaradi tega ostajajo Skakači svetega Mavricija do samega konca nepredvidljivi. Sledimo avtorjevemu zgledu tudi mi in pustimo stil in strukturo ob strani ter se lotimo vsebine. Evropa je z “revolucijo sloge” v štiridesetih letih 21. stoletja postala popolnoma provincialna; nacionalne države ne obstajajo več, Slovensko ozemlje je na primer v grobem razmejeno na vzhodno in zahodno kohezijsko regijo, kakršni poznamo že danes. Življenje je polno raznoraznih napravic ‒ med njimi izstopajo “ujčala”, očala ali vizir za obogateno oziroma razširjeno resničnost, ki pogledu na svet ves čas dodajajo plast informacij in digitalnih prividov. Nasploh je življenje v prihodnosti po Cestniku nekako brez okusa … vsi so prisilni vegeterijanci, kar sicer ne pomeni, da ne jedo nobenega mesa, vendar ne takega, ki bi ga pridobivali z ubijanjem živali. Namesto tega se morajo, vsaj tisti, ki niso ravno petični, zadovoljiti z “ugmesom” ‒ v laboratoriju gojenim mesnim nadomestkom. Kot je za distopični žanr običajno, tudi v Skakačih inercija družbenega reda z vso težo useka po neprilagojenih posameznikih oziroma skupnostih. Glavna zlikovca sta koruptivni župan in kapitalist. Osrednji konflikt romana je njuna zarota proti odročni vasi Šentmaver sredi Pohorja. Župan in poslovnež poskušata zadnje prebivalce izseliti iz vasi in na njenem mestu zgraditi mondeno letovišče po zgledu švicarskega St. Moritza. Vendar kapitalist in politik nista zares jedro “bolezni”, ki nam preti. Njun greh je povsem običajen pohlep, za potešitev katerega sta pripravljena plačati kakršnokoli ceno. Nad njima je še nekakšna oddaljena, brezoblična, nikoli povsem definirana plast brezprizivne birokracije. Ta je sicer bolj klasično “distopična” ‒ vsevidna, vseobsežna, a nevidna in nedotakljiva ‒ vendar tudi ta ni jedro problema, saj ni niti vzrok konflikta niti ni upor usmerjen proti njej. Njena funkcija je, da napak razume problem in se na koncu namesto nad “politikom” in “kapitalistom” znese nad nedolžnimi “kmečkimi uporniki”. Bistveni problem družbe, kakor je opisana, je, da je preveč “zaskrbljena” ‒ preveč ima pravil in norm, preveč hoče skrbeti za dobrobit vseh in vsakogar. Sicer ni mogoče trditi, da ima Cestnik do vsebine svojih številnih fiktivnih predpisov povsem enoznačen odnos; nekateri zakoni so očitno boljši od drugih. Smeši predvsem zakonodajalsko vnemo in je skeptičen do učinkov “regulacije”. Opisana družba je polna hipokritov: v pravila in zakone nihče zares ne verjame in jih ‒ ker so v bistvu neživljenjski ‒ vsi po malem kršijo. Diagnoza je torej: preveč je pravil in zato je preveč tudi laži. Šentmaver in njegovi prebivalci so v tej neznačajni družbi nekakšen konservativen ostanek. Stojijo nasproti splošnemu družbenemu stanju. Direktiva o ohranjanju visokogorskih kultur jim na primer dovoljuje nekatere času neprimerne navade. Še naprej se vozijo z avtomobili na notranje izgorevanje in legalno izvajajo koline. Seveda pa so tudi sicer sodobni družbi neprilagojeni ‒ najočitnejši znak njihovega odpora zakonodaji in družbeni normi v romanu je krivolov. Že tako idilično vaško življenje še dodatno podčrta pravi pravcati čudež: nenadoma se v gozdu okoli vasi pojavijo govoreče živali. Po tem izginejo bolezni, pa tudi solata nenadoma uspeva, kot še nikoli … Nauk romana je dokaj enostaven: Živali so spregovorile med zagrizenimi krivolovci, in niso iskale zaščite pri društvu za zaščito živali in drugih dušebrižnikih v dolini. Kdo utegne ob tem pomisliti, da je tudi Kristus iskal družbo obrobnežev in zavračal pismouke in farizeje … Družba “najboljših namenov” je za odklone in čudeže neobčutljiva, zato Šentmaver dobesedno preko trupel pregazijo buldožerji. V skladu z žanrskimi konvencijami distopične literature je tudi v Cestnikovi viziji prihodnosti možnost drugačnega družbenega reda poražena. Pričakovano je seveda, da je distopični roman ciničen ‒ da našteva grehe in ne najde nobene olajševalne okoliščine ali rešitve – a ravno tega se Cestnik ne drži: ljudstvo kot nekakšna slepa in v večini romana precej tumpasta žival ob koncu romana tako rekoč nagonsko čuti, da je z novim letoviščem nekaj narobe. Otvoritev je slabo obiskana, triumf nepopoln. Rešitev torej obstaja v zdravi pameti in morda še bolj v zdravem čustvovanju, katerega zastopniki so v romanu Šentmavrčani. In v tem je tudi problem: temelj “zdravega” čutenja in mišljenja je v Cestnikovi distopiji globoko nezaupanje. Najprej seveda v institucije, katerih temeljno nagnjenje sta nadzor in zavajanje ljudstva. V institucijah najdejo zavetje in zaslombo posamezniki, ki so pripravljeni vsaj sodelovati pri zlu, če niso tudi njegovi pobudniki. A še bolj bistveno je nezaupanje v realnost samo. Inteligentnejši Šentmavrčani so tako sprva prepričani, da so govoreče živali proizvod nekakšen psihološke operacije njihovih sovražnikov. Svojim očem verjamejo šele, ko jih vidijo na posnetku petdeset let stare videokamere. Kar je torej v Cestnikovi viziji res distopično, je, da celo njegovi sumničavi zdravorazumski in zdravočutni liki ne verjamejo več niti svojim očem: resnica je resnica, šele ko jo zabeleži mehanično oko.
Jonas Hassen Khemiri: Sto nas je07 Nov 202600:01:43
NAPOVED: Sinoči je bila druga premiera igre Sto nas je švedskega dramatika Jonasa Hassena Khemirija na odru Male Drame; prva je bila septembra v Mestnem gledališču Ptuj. Gre za koprodukcijo obeh gledališč pri prvi slovenski uprizoritvi igre Sto nas je v prevodu Mite Gustinčič Pahor, režiji Petra Petkovška in ob dramaturgiji Eve Kraševec. Nastopajo igralke Kaja Petrovič, Liza Marijina in Zvezdana Mlakar, poroča Tadeja Krečič, ki je bila včeraj na premieri. • Režiser: Peter Petkovšek • Prevajalka: Mita Gustinčič Pahor • Dramaturginja: Eva Kraševec • Lektor: Simon Šerbinek • Scenografinja: Sara Slivnik • Kostumografinja: Gordana Bobojević • Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak • Koreografinja in asistentka režiserja: Leja Jurišić • Avtor glasbe: Peter Žargi • Asistentka dramaturginje: Nika Šoštarič Igralska zasedba • Kaja Petrovič • Liza Marijina (k. g.) • Zvezdana Mlaka
Druga mamica06 Nov 202600:03:54
Letos je odlično leto za grozljivke in to dokazuje tudi Druga mamica, zadnji letošnji predstavnik tega žanra. Film je sicer inovativen tako na vizualni kot na narativni ravni, a vseeno sodi med slabše letošnje izdelke, saj mu zmanjka tempa, logike in nenazadnje tudi vsebine. Nekaj prizorov proti koncu se zdi na silo stlačenih v zgodbo, da pride do poldruge ure trajanja. Osrednji koncept filma je strašenje oziroma demonska obsedenost, čeprav ozadja nikoli ne razloži do potankosti. Spremljamo tričlansko družino, v kateri ima mlada hčerka Bella namišljeno prijateljico, tako imenovano Drugo mamico, s katero se ponoči igra v svoji sobi. Ta entiteta prevzame podobo ljudi, najpogosteje dekličine matere, vendar v mimikriji ni zmeraj povsem prepričljiva, kar film pogosto izkoristi za podobe groze. Druga mamica vse močneje zahteva, da jo Bella, kot pravi, »spusti v srce«, s čimer bi jo najbrž prevzela. Družina že kmalu ugotovi, da je nekaj narobe, vendar jim Druga mamica sledi tudi, ko zbežijo iz hiše in poskušajo najti pomoč. Tako kot pri mnogih grozljivkah velik del zapleta temelji na nelogičnih odzivih likov, ampak Druga mamica to nadomesti s strašljivimi podobami in predvsem z odlično igro Jessice Chastain. Ideja strašljivega starša je v grozljivkah pogost motiv, ki se ga med klasikami najbolj spomnimo iz Hitchcockovega Psiha in Kubrickovega Izžarevanja, v zadnjih letih pa sta najbolj izstopala Podedovano zlo v režiji Arija Asterja in Babadook, ki ga je posnela Avstralka Jennifer Kent. Pri vseh naštetih delih je starš povod za grozo in zlo, pa čeprav so vzroki povsem različni – od klasično freudovsko toksičnega razmerja, do alkoholizma, žrtvovanja družine v službi demonov in predelovanja travme. Druga mamica pri tem izstopa, a ne na pozitiven način. Bella se pravzaprav začne igrati z Drugo mamico, ker njena prava mama zanjo nima časa, saj je karieristka, ki ima poleg tega še ljubimca. Pri tem film ne išče subtilnosti ali ponudi razlag, temveč vztraja pri problematičnem družbeno-političnem sporočilu. Za nameček film na koncu na preživet in zlajnan način problematizira tudi vlogo Bellinega očeta. Nekoliko bolje se obnese pri prikazu groze nečesa zunanjega, kar vdira v družino in skuša zapeljati otroka. Tukaj se seveda slikajo primerjave z animiranim filmom Coraline in njegovo literarno predlogo, kjer imamo prav tako demonsko bitje poimenovano Druga mama, ki hoče zapeljati naslovno junakinjo. Po drugi strani prikaz čustvenega izsiljevanja, ki ga entiteta v podobi Jessice Chastain vrši nad otrokom, spominja na fenomenalno predstavo Glen Close v Usodni privlačnosti. S slednjim si film deli še eno nenavadno vzporednico, saj se pri obeh številni najbolj srhljivi prizori odvijejo podnevi, kar je pri grozljivkah redko. Druga mamica je zaradi vsega opisanega zanimiv film, ampak ne glede na to, kako dobro Jessica Chastain upodobi pošast, ne bo prevzela krone najbolj demonske filmske matere, ki jo tudi tri desetletja po premieri Carrie še zmeraj nosi Piper Laurie za upodobitev versko blazne Margaret White – tudi Samantha Sloyan, ki lik upodobi v sveži Amazonovi televizijski seriji, ji ne seže niti do kolen. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Eva Longyka Marušič, iz oddaje Gremo v kino.
Marko Radmilovič: Goveja turneja02 Nov 202600:07:06
Piše Miša Gams, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Novinar in pisatelj Marko Radmilovič, dobitnik Ježkove nagrade za radijsko oddajo Zapisi iz močvirja, ne prihaja iz Begunj na Gorenjskem, kot bi kdo mogoče sklepal po osrednji temi romana Goveja turneja, temveč iz štajerske Svečine, kjer je skupaj z bratom ustanovil produkcijsko podjetje Kino Svečina, katerega filmografija šteje več kot sto naslovov. Pohvali se lahko tudi s strastjo do dokumentaristike, glasbe in pisateljevanja. Po romanesknem prvencu Kolesar izpred šestih let sta izšla še zbirka satiričnih kolumn iz radijske oddaje Zapisi iz močvirja 2022-2010: naprej v preteklost in znanstvenofantastični roman Kekec štiri, ki na inovativen način oživlja Vandotove like. Svoja dela o “nevralgičnih točkah slovenstva” je Marko Radmilovič nadgradil z nadvse duhovito domišljijsko epopejo Goveja turneja, ki bi zaradi prepričljivih geografskih opisov in antropoloških ugotovitev prav lahko predstavljala povsem realističen prikaz turneje glasbene skupine, ki se na začetku februarja 2021 odpravi na pot do Sarajeva, Budimpešte in Dunaja. Med njimi je tudi osrednji lik – zadolženi glasbenik, ki pri mašah igra klarinet in sanja o neodvisnem življenju daleč od župnišča. Tribute band ansambla bratov Avsenik vsem vpletenim pomeni možnost hitrega in poštenega zaslužka in glasbeniki, ki so bili prej vajeni nastopanja na vaških veselicah in v disko klubih, se z ukradenimi kostumi in lasuljami skorajda čez noč prelevijo v člane slavne narodnozabavne skupine. Vmes staknejo korono, se zaradi nasprotujočih si značajev na smrt sprejo, vendar jim pod taktirko slovenskih veleposlaništev v okviru praznovanja kulturnega praznika le uspe nastopati po Balkanu in srednji Evropi. Čeprav so geografski opisi njihove poti nadvse natančni in ponekod celo poetični, kar je odlika pisatelja, ki kot prekaljen motorist na svojih vožnjah občuduje pokrajino okoli sebe, pa zgodba zaradi dramatičnosti dobiva vse bolj nadrealne in zgodovinsko nekorektne razsežnosti. Ko ekipa glasbenikov v zasneženi pokrajini prespi v Kanu klubu v okolici Sanskega Mosta, jih srbski četniki sredi noči s puškami prisilijo v igranje starih uspešnic. Čeprav so bili ukrepi v času korone v Bosni in Hercegovini precej bolj mili kot v Sloveniji, bi si vendarle težko predstavljali skupino oboroženih četnikov, ki glasbenikom zapleni kombi in se poda za njimi po balkanskih mestih. Prevozna sredstva imajo v knjigi sicer zelo veliko vlogo, saj jih nadobudni glasbeniki nenehno menjavajo, vmes pa se zadenejo z drogo, ki zaradi vkleščenosti v sistem avtomobilskega ogrevanja izpuhti v zrak, kar sproži niz znanstvenofantastičnih vizij, ki se nato pojavijo vsakič, ko se protagonisti znajdejo v stanju izčrpanosti in stresa. Kar je pri tem najbolj zabavno, je prav nedolžna otroška domišljija, ki ji Radmilovič pusti prosto pot z opisi orade s čelado, dvoglavega črva, breznogega noja, pingvina z glavo bogomoljke in krompirja s številnimi viticami in očesci, ki zaživijo kot vesoljska verzija članov skupine v vsem svojem pravljičnem sijaju. Na vsako vprašanje imajo ta nenavadna bitja svoj odgovor, ki spominja na odgovor kakega razsvetljenega guruja. Na vprašanje o nesmrtnosti oziroma času na primer ponudi filozofski uvid: “Mi zgolj vidimo čas takšen, kot je v resnici. Najlažje bo, če si predstavljaš mozaik. Sestavljanko. Čas je sestavljen iz neskončnega števila trenutkov, ki vsi obstajajo po vsem vesolju istočasno in ves čas ter povsem prostovoljno. Ko trenutek mine, ne pomeni, da izgine.” Kljub nenehni tekmi s časom, saj so njihovi nastopi zgoščeni okrog 8. februarja v razmaku več sto kilometrov, pa štajerski “Avseniki” ne izgubijo smisla za humor … Čeprav jih poleg četnikov začne preganjati tudi skupina Rolling bones, ki ji slučajno ukradejo nastop v neki beznici sredi Budimpešte, ohranijo zagon vse do Dunaja, kjer njihova iznajdljivost prestane največjo preizkušnjo. Največja odlika romana Goveja turneja so poleg napete zgodbe tudi nekonvencionalni zabavni dialogi, s katerimi je Radmilovič razgalil svoje junake kot preproste ljudi, ki ob stiku z avtoritetami dobijo zagon, da branijo svojo “kulturo”, včasih sicer na pretenciozen, a domiseln način. Takšen je poleg spopada s sarajevskimi filmskimi režiserji, katerim predočijo prednosti slovenske narodnozabavne glasbe pred sevdahom, tudi prizor, ko Tribute band ansambla bratov Avsenik blizu Livna z avtom trči v divjega konja in jih policaj sprašuje o vsebini vrečk, napolnjenih z belim prahom: “Ne, to je naš … pralni prašek. Ne švercamo.” “Kaj Slovenci res mislite, da je Bosna tako zaostala, da pri nas ni mogoče kupiti pralnega praška?” “Ne, to ne. Mi smo ansambel. Na turneji.” “Na kakšni turneji?” “Na goveji turneji,” je rekel Mik. “Za noše rabimo poseben detergent. Redek. Specialen, za narodne noše.” Bralcu in bralki se tako ob prebiranju romana Goveja turneja sestavlja nov mozaik pogledov na narodnozabavno glasbo, ki ob razbijanju stereotipov sprošča naval najrazličnejših čustev: od ironične zajedljivosti do orgazmične psihedelije, ki meji na stanje kolektivne psihoze. Tovrsten preplet dokumentarističnih podatkov, kriminalke, znanstvene fantastike, poezije in potopisa, je v slovenskem literarnem prostoru zagotovo med najbolj redkimi in obenem podcenjenimi žanri. Upamo, da bo Marko Radmilovič nadaljeval v zastavljeni smeri in prek literature obudil še kako “nevralgično” točko slovenstva.
Anjuša Belehar: Downtown down02 Nov 202600:09:04
Piše Sanja Podržaj, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Anjuša Belehar živi v Pragi in tam se odvija tudi dobršen del njenega literarnega prvenca Downtown down, hibridnega dela, ki združuje prozo in poezijo. Lahko bi mu rekli tudi roman v pesmih. Ustavimo se najprej pri naslovu, ki je – pomenljivo – v angleščini. Downtown je beseda, ki označuje mestno jedro, njegovo srce, kjer se običajno nahajajo vse pomembne ustanove, tako kulturne kot poslovne, tam je tudi vozlišče javnega potniškega prometa. Je kraj, kamor se vse steka. Dodatek down, dol, poudari gibanje navzdol in res, prvi del romana, ki je naslovljen enako kot roman, nas potegne v spiralo, ki nezadržno vleče proti dnu. Prvoosebna pripovedovalka in protagonistka romana namreč žaluje za več izgubami. Njena najboljša prijateljica Nina je naredila samomor, z njeno smrtjo pa se je razpustila tudi skupnost priseljencev, katere središče, njihov lastni downtown, je bila prav Nina. Mesto se spremeni – Praga, nekdaj tako domača, je ne samo prizorišče te izgube, temveč postane tudi vsakodnevni opomnik nanjo. Spomini se raztezajo čez njene ulice, bare, klube in stanovanja. In ti spomini režejo, da se pripovedovalka pred njimi vse bolj zapira v svojo malo garsonjero, v samoto in tišino. Praga postane down town – žalostno mesto, v katerem je down (žalostna) tudi pripovedovalka. Hitro lahko ugotovimo, da gre za avtofikcijo, saj ji je ime Anjuša ali Anja Urška, kot je ime tudi avtorici, prav tako si delita izkušnjo življenja v tujini, bivanja brez korenin in med vsaj dvema jezikoma. Ker ne gre samo za pripoved o tem, kako je bilo, temveč predvsem za izpoved, pogled v pripovedovalkino notranjost, je hibridna in eksperimentalna forma, ki združuje prozo in poezijo, zelo ustrezna izbira. Čeprav se morda na prvi pogled zdi, da bo branje tovrstnega besedila zahtevno in da bo razdrobljeni pripovedi težko slediti, ni tako. In čeprav preskakujemo med dvema pripovednima linijama, sedanjostjo in spomini, pripoved pa je fragmentirana, nelinearna in polna zamolkov, je izredno jasna. Avtorica se ne zavija v metaforiko ali v besedne igre, besedilo je neposredno, jezik skorajda vsakdanji, zato pa začutimo pristnost in iskrenost. Ta učinek je še močnejši zaradi vloženih dnevniških zapiskov, transkripcij zvočnih posnetkov in zapisov izjav članov razvezane praške družine. To so že omenjena Nina, potem pa še Nadina, Filip, Jurko, Aljaž, Alex, Srle in Lale. O njih kot posameznikih sicer ne izvemo kaj dosti, pripovedovalka pa izpostavi, da nekateri med njimi niso govorili veliko o sebi ali svoji preteklosti. Vendar se to niti ne zdi tako zelo pomembno, saj gre bolj kot za posameznike za neko skupnost in to, kar si med sabo delijo oziroma so si delili nekdaj. Pripovedovalka govori predvsem o občutku bližine, pripadnosti in domačnosti. Oni so tisti, zaradi katerih je tujina za hip postala nov dom. Po Ninini smrti jih večina zapusti Prago, saj jih poti že vodijo drugam. Anjušo vse te izgube ohromijo, ali bolje, ohromi jo strah pred nadaljnjimi izgubami. Žal pa to na nek način ohromi celoten prvi del romana, saj se drug za drugim vrstijo pripovedovalkini čustveni zlomi, kar kmalu postane monotono, na trenutke tudi patetično. Morda je bil namen, da se bralka ob tem počuti tako utrujeno, kot se počuti pripovedovalka romana, a prvi del romana bi nedvomno lahko bil krajši, pa bi še vedno prikazal njeno stisko. Trdna oporna točka v pripovedovalkinem življenju je K., prav tako prišlek, ki živi v Pragi a se nekoč želi vrniti v rodne Atene. Med njima je ljubezen, ampak, ali je to dovolj? To je vprašanje, s katerim se roman ukvarja v drugem delu, naslovljenem Upside down. Ta del predstavlja nov začetek, pripovedovalka se ne ozira samo v preteklost, ampak razmišlja tudi o prihodnosti, vzdušje je bolj poživljajoče. Če je bil v prvem delu občutek, da skupaj s pripovedovalko tonemo navzdol, drugi del daje občutek dviga. Anjuša tudi sama zapusti Prago, preseli se v Budimpešto in se v mesto dobesedno zaljubi. Tudi če tam (še) nima mreže ljudi, se počuti kot doma. Bere, raziskuje in razmišlja o ljubezni do mesta – je mogoče, da je ta močnejša od ljubezni do človeka? In kaj je tisto, kar nas na določene kraje veže tako močno, da bi se raje razvezali od bližnjih, kot da bi odpotovali? Po obdobju negotovosti v razmerju s K. se on le odloči, da bi poskusila skupaj zaživeti v Atenah. A medtem ko on že načrtuje to prihodnost, se Anjuša vse bolj staplja z novim mestom in se boji dneva, ko ga bo morala zapustiti. Sila prostora je včasih močnejša od sile med ljudmi. V drugem delu posebej izstopa zgodba Raje, v kateri pripovedovalka najde vzporednico svoje zgodbe. Raja je mama Anjušine najemodajalke v Budimpešti, tudi sama priseljenka. Iz Rusije jo je v madžarsko prestolnico vodila ljubezen, a ljubezen ni bila dovolj, da bi se Raja v novi domovini počutila zares doma. Mreža ljudi, ki jo je spletla v svojem rojstnem kraju, se je s selitvijo skrčila na enega človeka. Morala se je naučiti novega jezika in zaradi diskriminacije pozabiti starega. Hčerki nikoli ni razkrila svoje ruske plati, dokler ni zaradi demence začela pozabljati madžarščine. Anjuša v ljubezenski zgodbi Raje in njenega moža vidi svojo ljubezensko zgodbo s K. oziroma vse nevarnosti zanjo, če bi mu sledila v Atene. Predstavlja si različne scenarije svojega življenja v Grčiji in v nobenem ni srečna. Sprašuje se, ali bo zmogla, tako kot Raja, vse življenje prevajati tudi svoja najbolj intimna čustva. In ne nazadnje tudi to, ali bo zmogla zares pognati korenine, ali si tega sploh želi. Do Aten z Anjušo ne pridemo, konec je odprt in ne izvemo, kako se je razpletla prihodnost med njo in K., hkrati pa imamo občutek nekega zaključka, saj se zdi, da je pripovedovalka iz začetnega kaosa, v katerega jo je pahnil niz izgub, prišla do nekakšne pomiritve. Medtem ko so skozi celoten roman njene misli preplavljale podobe preteklosti in prihodnosti, na koncu zapiše: »Kar v redu sem. Tudi ko gledam gumb za nov začetek in dokončen konec, ki sem ga po vsem tem času končno našla. Najpomembneje je, da vem, da obstaja. Da je ves ta čas obstajal – točno na sredini med gumboma za previjanje naprej in nazaj.« Drugi del romana je vsekakor močnejši, saj je veliko bolj pester, zanimiva so predvsem protagonistkina razmišljanja o sili prostora in o podobnostih z Rajo, medtem ko je prvi del s preigravanjem motivov izgube in izgubljenosti precej enoličen, s tem pa na trenutke zapade tudi v patetiko. Prednost romana, ki je napisan v nekonvencionalni formi, je prav to, da ta forma ni sama sebi namen, temveč poudarja občutje, iz katerega se pripovedovalka izreka. Ritem besedila še dodatno poudarja občutke razdrobljenosti, negotovosti in strahu v prvem delu, v drugem pa tudi evforijo, pričakovanje in nazadnje pomirjenost. Kljub monotonosti prvega dela, ki bi lahko bil manj obsežen, je Downtown down iskren in prepričljiv prvenec.
Nejc Pohar: Čka02 Nov 202600:04:50
Piše Muanis Sinanović, bere Jure Franko. Nejc Pohar je kulturni javnosti znan kot kolumnist, premišljevalec filma in režiser. Zbirka Čka je njegov pesniški prvenec. Kaj neki pomeni beseda »čka«? Če pesmi beremo zaporedoma, od začetka do konca, bi nam na misel lahko prišla tipična okrajšava besed v ljubljanskem slengu. V tem primeru bi to bila okrajšava besede »pička«. Prvi sklop pesmi je namreč posvečen Ljubljani in njenim četrtim. Klišejsko je poeziji filmskega ustvarjalca pripisovati montažo, pa vendar se povezavi tokrat ne moremo ogniti. Vsaka vrstica je stavek zase, brez velike začetnice in brez pike, posamezne vrstice pa so zmontirane v drsenje podob, utrinkov, vtisov, občutij in sodb v okviru pesmi, ki obravnavajo posamezno četrt. Ko jih beremo, imamo občutek drsenja skozi mentalne prizore pesemske epizode, ki so hkrati nekaj analognega dokumentarnemu ali kratkemu filmu. Vendar pa poezija znatno razširi možnosti izraza glede na cilje. Skozi nostalgijo, obžalovanje, spominske utrinke in nove vtise ter intelektualne domislice nas verzi popeljejo v čas epidemije in atmosfero tedanjega mesta. To je bilo, če gledamo nazaj, v tistem trenutku sredi zgodovinske transformacije, po kateri se je znašlo v svetu še veliko hitrejše gentrifikacije in očitnih sumljivih poslov, pri katerih se briše meja med javnim in zasebnim, legalnim in ilegalnim. Kar je prej brbotalo pod površino, je mesto zdaj preplavilo. Prazne ulice tistega obdobja pesniku odpirajo obzorja refleksije, prežete s tesnobo in napetostjo trenutka, v katerem se že pojavljajo slutnje in kjer se zaradi izgube prihodnosti zdi izgubljena tudi preteklost. Pesmi so pospremljene s posameznimi fotografijami urbanih prostorov in v njih pa se odraža tudi kontrast med središčem in periferijo. Ta del zbirke imamo lahko za izrazito pomemben literarni dokument nekega obdobja. Pesmi imajo sicer nezglajene robove, ne ukvarjajo se z lepimi manirami usklajenosti med registri in zaokroženim estetskim učinkom ter se ne ogibajo jezi in komentarju. V nadaljevanju spoznamo izvor naslovne besede čka. Nejc Pohar se poigrava z idejo pisanja na tipkovnico, ki izgublja črke, denimo »r«, ter raziskuje nove zvene in pomene. Tako dobimo besedo »čka«, ki pa je morda še zmeraj referenca na besedo, omenjeno na začetku, kar morda potrjuje tudi mesto v prvem sklopu pesmi. Tu se pisanje osredotoči na zvočnost, pri čemer ima pomen izpeljano, vendar ne irelevantno vlogo, saj izpustitve in zdrsi še vedno o čem govorijo ali, bolje, na kaj namigujejo oziroma vsaj odpirajo polja namigov. Eden od delov zbirke je znanstvenofantastična zgodba, zapisana v dolgih prostih verzih – povedih. Izreka jo subjekt iz prihodnosti, ki s pomočjo tehnologije posreduje poezijo v preteklost. Gre za teoretskofikcijsko slavljenje pesniškega jezika, ki na trenutke deluje performativno navdušeno, kot smo vajeni pri kontinentalni misli, hkrati pa opozarja na specifike in zmožnosti pesniške govorice v primerjavi z običajno. V enem od sklopov najdemo pesmi, posvečene slovenskim pesniškim sodobnikom in sodobnicam, na koncu pa še pesem, posvečeno Domnu Prevcu in njegovi skakalni dejavnosti – kratko elegijo o fenomenu smučarskega skakanja in Prevčevem mestu v njem. Čka je zbirka omnibus, zbirka, v kateri najdemo končano zbirko in nedokončane zbirke, o kateri je zaradi velikih notranjih razlik težko podati celostno sodbo. Upira se zaokrožitvi, vsekakor pa je v svoji mnogoterosti izjemno zanimiva. Na koncu pa se nam zdi prvi sklop pesmi o Ljubljani najbolj dragocen in pomemben, eden najpomembnejših sklopov slovenske poezije zadnjih let.
Hotel Alkohol30 Oct 202600:03:43
V kinematografe je prišel Hotel Alkohol Jana Cvitkoviča, črna komedija o treh pacientih, ki zapustijo psihiatrično bolnišnico in se odpravijo proti morju. Film ima za seboj dolgo pot do uresničitve: režiser je že leta 2023 povedal, da je scenarij pisal sedem let. Glavno vlogo je sprva namenil Petru Musevskemu, po njegovi smrti pa jo je prevzel Gregor Baković in zanjo na letošnjem Festivalu slovenskega filma prejel vesno. Ob njem igrata Medea Novak in Drago Milinović. Toda dobre igralske upodobitve po presoji Muanisa Sinanovića ne odtehtajo pripovednih šibkosti filma. Bere Bernard Stramič.
Andrej Lupinc: Reka Malora in njeno porečje 26 Oct 202600:07:57
Piše Vid Bešter, bere Aleksander Golja. Reka Malora in njeno porečje je tretja in doslej najkrajša zbirka kratkih zgodb Andreja Lupinca. Prvi dve Mala šola muharjenja in Umetne muhe in druge laži sta obe presegli štiristo strani. tretja jih ima komaj pol toliko. A razen tega Lupinc ostaja konsistenten. Muharjenje je še naprej eden najpomembnejših obrobnih motivov njegovega pisanja in se pojavi v skoraj vsaki zgodbi. Kritike prvih dveh knjig so izpostavljale tudi žanrsko raznolikost, bogato izrazje in lahkoten ton ‒ vse to najdemo tudi na straneh Reke Malore. Prav tako znova srečamo nekatere like, še posebej pogosto avtorjeve alter ege na primer Alda Lipniča, ki tudi tokrat daje intervju, pa tudi sicer so zgodbe zasoljene z medbesedilnim sklicevanjem in metafikcijskimi prijemi. Zgodbe nas torej kar naprej opozarjajo, da so samo zgodbe ‒ prazne marnje, pijanska hvalisanja in pretiravanja, fantazije in izmišljije ‒ in prav nič drugega. Bralec si ne more pomagati, da ne bi v bohotnih, dolgoveznih opisih, bolj ali manj posrečenih besednih igrah, veselju do dvoumnosti in navdušenem naštevanju luksuznih avtomobilov in obilnih jedilnikov ter drugih tovrstnih detajlih začutil odseva avtorjevega užitka ob pisanju. Zgodbe se ne jemljejo pretirano resno ‒ avtor se ne boji slediti svojim domislicam in vložiti neprepričljivih pesmi v zgodbo Zabušavanje, ali abotnih kratkih kratkih zgodb v Intervju, slabe šale pa so tako ali tako razsejane vsepovsod po knjigi. Ker se avtor s temi rečmi ne obremenjuje, mu jih odpusti tudi bralec: nič ni zares in vse je samo igra … Pripovedovalec je skoraj vedno prvooseben, čeprav se včasih javi šele sredi zgodbe, tako da bralca njegov nenadni vstop na prizorišče kar malo preseneti. Je pa tak kot v pravljicah oziroma za šankom: vse ve in je nasploh najpametnejši daleč naokoli, a nikoli ne pove, od kod mu vsa ta pamet in kako za vraga ve stvari, ki so se vendar dogajale za zaprtimi vrati. Kot so omenjale že kritike prvih dveh knjig, je pripovedni in dogajalni tok v zgodbah tudi tokrat nepredvidljiv. Skoraj vedno lahko že v prvi tretjini pričakujemo preobrat, končamo pa v čisto vseh zgodbah na nepredvidenih krajih. Tudi ta prijem temelji na metodi gostilniškega važiča: gostobesednost in samovšečna zagledanost v lastne domislice sta najboljša obramba pred naveličanimi dvomljivci. Pripoved tako teče in teče in se nič ne ustavlja: sledi lahko karkoli. Logiko zgodb bi zato lahko opisali tudi kot sanjsko, ali pa malce “natripano”: že v naslednjem stavku je vse lahko čisto drugače, kot se je sprva zdelo. Tako kot v sanjah pa tudi tu preobrazbe, neugodni položaji in čudni dogodki nikogar ne vržejo iz tira. Pripoved mirno teče naprej. Čeprav smo avtorju pripravljeni slediti, ko tako očitno uživa v veriženju novih in novih neverjetnih prigod, lahko postane ‒ pač kot vsak gostilniški modrec ‒ tudi naporen, ko kar naprej našteva, dolgočasi in utruja s svojimi domislicami. Kolikor bolj je pripoved bizarna in fantastična, več dolgovezenja mu je bralec pripravljen odpustiti. Kajti sicer ‒ brez grotesknega, fantastičnega in sanjskega ‒ je na primer zgodba Pa mirna Bosna, samo malce začinjen potopis, v katerem so nostalgični spomini pripovedovalca avtorjevih let na njegova mladostna potepanja po tej deželi pomešani z dolgoveznimi popisi jedilnikov in rahlo neokusnimi premišljevanji v slogu: “Bosanec ne postaneš z rojstvom, temveč s stanjem, načinom razmišljanja in v odzivanju.” Tudi v drugih zgodbah takih banalnih modrovanj ne manjka. Svet, v katerem se dogajajo zgodbe, je sicer prepoznaven, naš; samo v kakšnem detajlu malce tuj in fantastičen. Fantastična je tudi zgradba pripovedi. Kar naprej se godijo raznorazna naključja, zaradi katerih so pravi ljudje na pravem oziroma napačni na napačnem kraju: na primer potomec partizana in potomka njegove povojne žrtve v Iškem vintgarju. Pojavljajo se dvojniki, izginjajo dvorci, nekdo potuje skozi čas, nekdo drug sreča brezdomko, ki je zelo verjetno Devica Marija, in tako dalje in tako naprej. Vso zbirko preveva ‒ in pravzaprav tudi povezuje ‒ občutek z užitkom premešanega nelagodja. Vse je namreč ravno malo čez mejo grotesknega: prenapihnjeno in privlačno, rahlo vulgarno in pogosto naravnost ogabno. Kadar srečamo kakšen nov lik ‒ ponavadi moškega srednjih let ‒ je opisan s skoraj škodoželjno pozornostjo. Posebej smo opozorjeni na njegovo telo, ki je že videlo boljše čase. Kakor hitro ta ne posebno privlačni moški sreča kakšno žensko ‒ ta je ponavadi privlačnejša od njega ‒ je na precej stereotipen in dokaj vulgarno-telesen način opisano njegovo poželenje. Za zgodbe je značilno, da dražijo same sebe in bralce s hojo po meji dobrega okusa, pa tudi po meji stereotipa. Vse je nekje vmes med privlačnim in odbijajočim. Vendar Lupinc tudi pozorno pazi, da meje ne prestopi. Moški protagonist tako večinoma s svojim poželenjem ne naredi nič oziroma ga zgodba ‒ prav tako z veseljem ‒ pusti nepotešenega. Skratka, zbirka Reka Malora in njeno porečje hoče ves čas in na vse načine, ki se jih lahko domisli, “rajcati”. Dolgočasna realnost, polna banalnih puhlic, usedlin našega časa in Lupinčevih možganov, je tako prenapihnjena, da je že zabavna. Pušča pa že na toliko koncih, da teh zgodb ni več mogoče nikjer prav zašpiliti. Ne končajo se toliko z razrešitvijo, kot se pač iztečejo. Če ima zbirka kakšno vodilno temo, je to morda prav neobvladljivost sveta ali bolje stalno izgubljanje nadzora nad samim sabo v njem ‒ bodisi v pijančevanju, poželenju, ali pa tudi kot dejanska izguba zavesti in smrt. Pogost je tudi motiv nekakšne prostovoljne ugrabitve ‒ pripovedovalci so labilni in se … kot ribe na trnek … zapletejo v neprijetne okoliščine. Svet je skratka rahlo srhljiv in nelagoden, a poln ribiških anekdot. Tisto nedoumljivo, kar kuka skozi njegovo naluknjanost, s čimer nas zgodbe dražijo in strašijo, pa je najbrž “samo” smrt.
Adriana Kuči: Lili Bosniae26 Oct 202600:08:03
Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. Novinarka in pisateljica Adriana Kuči je v zadnjem desetletju v slovenskem jeziku izdala tri romane: Ime mi je Sarajevo, Noč, ko je preplavala reko in Lili Bosniae. V slednjem nadaljuje občutljive teme zapuščenosti, vojnih spominov in iskanja identitete in prijateljstva v odtujenem svetu neoliberalne gonje za statusnimi simboli in dosežki. V prvem delu romana, ki šteje več kot 400 strani, spremljamo vzporedno dve zgodbi – zgodbo Lili, deklice, ki jo je v porodnišnici sredi vojne vihre zapustila mladoletna, morebiti celo spolno zlorabljena mati, ter zgodbo Lejle, najstnice, ki sredi obleganega Sarajeva nenadoma zanosi, a jo njena mati prepričuje v splav, da bi lahko “neobremenjeno” nadaljevala šolske obveznosti in kariero. Čeprav Lejla hrepeni po družinskem življenju z Borisom, očetom otroka, ki ga nazadnje vendarle rodi, se življenjske karte premešajo, Boris gre v tujino in zaživi z drugo žensko, sama pa pristane pri teti. Vse življenje jo preganjajo občutki krivde, ker je zapustila svojo novorojenčico, in tudi vizije drugačne usode, ki bi se lahko izpolnila, če med njiju ne bi posegli njuni starši. V drugem delu romana tako spremljamo preplet življenj Lili in Lejle – slednja namreč znova rodi in pri šestnajstih letih njena hči Ajša postane nadvse težavna, celo samodestruktivna najstnica, za katero potrebuje prizemljeno in spontano “čuvarko”. Najde jo v samosvoji Lili, ki po izkušnji sirotišnice in nadomestne družine dobi vpogled v osebno strukturo ljudi, ki so bili iz takšnih ali drugačnih razlogov zapuščeni. Iz dramaturškega vidika je roman zastavljen zelo precizno, saj se avtorica po postopnih korakih loteva tako upodabljanja psihološke strukture protagonistov kot prepletenosti kompleksnih medsebojnih razmerij. Če posamezna poglavja ne bi bila naslovljena z imeni glavnih junakov, bi bralec oziroma. bralka hitro izgubila rdečo nit, saj bi zelo verjetno pomešala tako protagonistke kot preteklost in “sedanjost”. Če sta Lili in Lejla kot potencialna mati in zapuščena hči komplementarni likinji, nastopata Lili in Ajša skorajda kot polsestri oziroma vrstnici, med katerima je le nekaj let razlike. Med njima ni ljubosumja niti tekmovanja za “odsotno” mater, ki v nekem trenutku za tri mesece odide v Darfur, da bi končno sledila svojemu srcu, temveč recipročna psihološka uravnoteženost, ki prvi prinaša občutek družinske pripadnosti, drugi pa občutek, da jo nekdo končno v marsičem razume. Čeprav ne izvemo, ali je Lejla morebiti mati obeh deklet, pa pisateljica vse do zadnjega poglavja dopušča tudi to možnost. A ta konec koncev ni pomembna, saj je poanta v tem, da se protagonistke “usedejo” na prazna mesta označevalcev v simbolni mreži materinsko-hčerinskega odnosa in tam igrajo vloge zavoljo travme, ki so jo ustvarili balkanska vojna in družinski predniki, ki niso znali ravnati drugače. Če bi znali ravnati nestereotipno in bi predali usodo v roke impulzivne mladine, bi kratkoročno morebiti povzročili družinsko anksioznost, a bi na daljši rok dosegli lažje soočenje kasnejših generacij, ki ne bi bile obremenjene z medgeneracijsko travmo. Ob prebiranju romana Lili Bosniae se nam tako sproži veliko utemeljenih vprašanj, ki pa ne nudijo lahkih in enoznačnih odgovorov. Najbolj čustveno izčrpen del romana so poglavja, ki se odvijajo v Darfurju. Lejla odide tja z novim partnerjem Gregorjem, ki je zadolžen za amputacije in rekonstrukcijo novih udov. Med bivanjem v improvizirani bolnišnici sta priča mrtvim dojenčkom, obupanim staršem in pohabljenim mladoletnikom; Lejla v nekem trenutku zapiše pretresljivo misel, ki nas spomni na žrtve vojn po vsem svetu in na novinarsko retoriko, ki se pri tem uporablja: »Otroci nimajo več otroštva. Ne poznajo pomena doma. Obstajajo samo koordinate za naslednjo eksplozijo. Zgolj hladna statistika. Seznam trupel, ki jih je preveč, da bi jih lahko pokopali. In nihče več ne govori o zločinu. Samo “razmerju moči”. Samo o “obrambi”. Samo o “kompleksnosti razmer”. Kot da smrt petmesečnega otroka zahteva seminarsko nalogo, ne pravice.« Prek vojne v Darfurju vstopi protagonistka v potlačeno travmo, ki jo je kot otrok doživela v času vojne v Bosni in ob vrnitvi domov začuti svojevrstno katarzo, saj začne drugače gledati na hčerino najstniško trmoglavost kot tudi na čustveno “stabilnost” Lili, v kateri vse bolj vidi svojo hčer, ki jo je zapustila takoj po rojstvu. Pisateljica Adriana Kuči v romanu Lili Bosniae ne postreže le z zelo dinamično pripovedjo in čustvenimi odlomki o patriarhalni ureditvi družbe, družinskih travmah in vojni, temveč nam tudi zgodovinsko perspektivo z življenjsko zgodbo prve bošnjaške kraljice Jelene Grube: “Bila je groba, so rekli. V jeziku. V drži. V pogledu. Verjetno je prav zato obstala. Čeprav je niso izbrali zato, ker bi verjeli v žensko sposobnost, kaj šele v njeno pamet ali moč. Pač pa zato, ker so potrebovali most. Nekoga, ki bi obdržal prestol, dokler se oni ne bi pripravili. Mislili so, da jo bodo premikali kot šahovsko figuro. Toda potem jih je presenetila.” Ni kaj, v romanu Lili Bosniae ženski liki nenehno presenečajo; bodisi z nenadnimi določitvami, ki vključujejo tudi preveč pasivne moške, bodisi s pogumno držo, ki ob pravem trenutku preseka s starimi in nefunkcionalnimi vzorci. Pisateljica Adriana Kuči podaja pomembno sporočilo, da je treba zapreti vrata in oditi naprej, spomin na preteklost pa preobraziti v nekaj, kar nam daje zagon za prizemljitev v sedanjosti, ki predstavlja tudi vse, kar v resnici imamo. Vendar pa stil pripovedi ne bi mogli opisati kot realističen, saj so stavki, izpovedani skozi prvoosebno optiko junakinj, nadvse čustveni in poetični. Ob branju kratkih stavkov, ki se vijejo drug pod drugim, se celo čudimo, kako hiter bi bil preskok iz proze v poezijo, zlasti s ponavljanjem besednih zvez, ki nas navdajajo s stopnjujočim suspenzom, čeprav na nobeni točki ne zdrsnejo v patetiko. Adriana Kuči nam bo ostala v spominu kot vsestranska piska, ki ima v malem prstu različne literarne žanre in tehnike pisanja, poleg tega pa zgodba o Lili in Lejli prinaša spoznanje o tem, kako nekateri drug drugemu predstavljajo tako zrcalo kot mediatorski “most” pri reševanju konfliktov v družbi.
Borut Gombač: Sezi mi v besedo 26 Oct 202600:04:18
Piše Andrej Lutman, bereta Maja Moll in Aleksander Golja. Simona Šuc, ki je prispevala sliko na naslovnici pesniške zbirke Boruta Gombača Sezi mi v besedo, je svojo umetninico prav pesniško naslovila z besedami 'ranljiva veličina mineralnega poguma'. Liki v toplih barvah izrisujejo vzorčenje, ki se razteza prek knjižne oblike. Tonja Jelen s spremnim besedilom k zbirki dodaja vrednotenje, s katerim skuša dokazati, da je pesnjenje Boruta Gombača ne samo delo ali delovanje, temveč tudi garanje. O garanju še kasneje. V spremni besed je najbolj pomenljiv stavek: „Celotna pesniška zbirka deluje kot potovanje, na katerem na literarni ravni prepoznavamo simbole in jezik, metaforičnost in poetičnost.“ O garanju pa takole: pesmi Boruta Gombača prehajajo same vase in niti ne druga v drugo, saj si pesnik dopušča možnost, da se ponavlja, da sam sebe navaja, da si že začete verze vtakne v pojmovno polje, ki ga šele razpira. In kaj ima pri tem opraviti oznaka garanje? Pesnik se udinja prav vsem zmožnostim svoje izreke, udinja prek mere in skladnostnih določil, a ob tem preudarno pazi, da ne zaide v prepogostost ponavljanja. To pomeni le in samo, da obrtniško povsem obvlada pesnjenje. Je pač pesnik garač in ne pesnik pek ali pesnik nakladač ali pesnik kar tako, občasno. In si sega v besedo. Sam sebi nudi to možnost, to gesto v artikulaciji strukture, da zapiše v obliki trivrstičnice: »Opis / živčnih / končičev«. To je pesem. Naslednja pesem gre takole: »Opis živčnih končičev / razcefra / besede.« In v naslednji pesmi se že znani verz ponovi v zadnji kitici tako: »Ne da se jih občutiti, / ker je opis živčnih končičev / njihov oklep.« Pesem z naslovom Ker vsebuje ključno besedo ne samo te pesmi, pač pa kar premnogih ali celo vseh pesmi. To je podoba. Podoba v pesmih Boruta Gombača je brezoblična. Na pravkar predstavljeni način je sestavljena vsa zbirka Sezi mi v besedo. Čeprav so v njej dokaj kratke pesmi, skoraj enobesedne, pa v mnoštvu različic enega pomena in ene podobe, ki gradijo eno ali več pesmi, pesnik doseže učinek razbesedenja, prevladovanja pomenskega polja, ki ima tudi globino, višino in pomnogoterjene ravni. In v takšnem načinu ustvarjanja se pojavi beseda usta. Usta so tista, ki ustvarjajo, seganje v besedo je ustenje. Više od ust so oči, o čemer pesnik piše v pesmi z naslovom Vsaj drobec: „Oči sem za zmeraj zaprl le zato, / ker sem želel v sebi zadržati / vsaj drobec svetlobe.“ Mar niso tile verzi skoraj več, kot sme uho prenesti? Pesnik se pač ne prepušča bojazni, da bi si njegove pomenske sklope kdo prilastil, jih zavaroval s kako klavzulo o avtorskih pravicah. Ne! Pesnik nastopa v vlogi prenašalca besedišča in le v vlogi prenašalca je pesnik, ko pa je njegova obremenitev darilo vsem, ki si takšne oblike garanja ne znajo, ne smejo ali še ne zmorejo privoščiti. In hkrati sporoča, da vse skupaj pravzaprav niti ni tako zelo težko: „Svet je precej širši, / kot ga predstavljam / z vnaprej omejenim številom besed.“ Izjava, ki ji ne gre oporekati. In izjava, ki daje obete vsem, ki bi se spustili v seganje v besede. Pesnik je tudi prenosnik, ne le prenašalec. Vsem, ki mu vsaj prisluhnejo, nosi namig za seganje v še ne razvrščene besedne zveze, in ve, da svojega vpliva niti več ne zaznava. Pesniško določeno: „Tukaj / je / bila / še pred nekaj trenutki / gladina.“
Ivana pred morjem24 Oct 202600:01:30
V SNG Drama Ljubljana je sinoči premiero doživela predstava Ivana pred morjem, ki je nastala po knjižni predlogi istoimenskega, s kresnikom nagrajenega romana pisateljice Veronike Simoniti. Predstava, ki je nastala v koprodukciji z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, je režirala Lucija Trobec. Avtorici odrske priredbe: Luna Pentek, Lucija Trobec Dramaturginja: Luna Pentek Scenografinja: Jasna Vastl Kostumografinja: Sara Grižon Avtorica glasbene in zvočne podobe: Lucija Lorenzutti
Maja Haderlap: Ženske v temi (SNG Nova Gorica)23 Oct 202600:01:32
Dramatizacija romana v dvodelni strukturi izrisuje življenje in zapuščino Mire in njene mame Ani, ki ju v razrednih in družbenih razlikah neobhodno povezuje medgeneracijska travma. To se zdi glavno vodilo dramatizacije, ki pa v vprašanje zapuščine travme spretno vpleta teme identitete, jezika, narodnosti in intimnih družinskih odnosov. Režiserka: Brina Klampfer Merčnik Prevajalec: Štefan Vevar Avtorica dramatizacije in dramaturginja: Nina Kuclar Stiković Lektorica: Klasja Kovačič Scenograf: Branko Hojnik Kostumograf: Andrej Vrhovnik Skladatelj in avtor zvoka: Branko Rožman Svetovalec za gib: Branko Potočan Oblikovalka maske: Tinka Prpar Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka: Stojan Nemec Prevajalka odlomkov dramatizacije v nemščino: Maja Haderlap Svetovalka za nemški jezik: Branka Nikl Klampfer Svetovalka za koroško narečje: Lara Maria Vouk Igrajo: Medea Novak, Marjuta Slamič, Ana Facchini, Žiga Udir, Blaž Valič
Razsodnost in rahločutnost23 Oct 202600:03:18
Po očetovi smrti se družina Dashwood znajde v stiski – zaradi zapletene sorodstvene in premoženjske situacije morajo mati in hčerke zapustiti svoj podeželski dvorec. Za starejši hčerki Elinor in Marianne, ki sta v letih, ko postajata zanimivi za snubce, je ta razvoj še posebej neprijeten, saj sta vsaka na svoj način prisiljeni krmariti med razumskimi in čustvenimi odločitvami glede svoje prihodnosti. Razsodnost in rahločutnost je nova priredba znamenitega romanesknega prvenca Jane Austen z začetka 19. stoletja, ki bo nujno deležna primerjav s tisto filmsko različico izpred treh desetletij, ki jo je leta 1995 režiral Ang Lee in jo je naseljevala blesteča zasedba z Emmo Thompson in Kate Winslet na čelu. Nova inačica je malce manj zvezdniška, čeprav v njej nastopa nekaj markantnih igralk mlajše generacije, kot sta Daisy Edgar-Jones in Esmé Creed-Miles, poleg tega je še bolj kostumsko in scenografsko razkošna. Celovečerec, za katerim stoji pretežno ženska ekipa z režiserko Georgio Oakley na čelu očara s svojo vizualnostjo in slikarskim pristopom k fotografiji; posamezni prizori mestoma delujejo kot tableauji, ob obisku galerije v Londonu pa nastajajo pred nami dobesedno »slike v sliki«. Kljub temu bi težko rekli, da deluje film zadušljivo; ob siceršnji zvestobi literarni predlogi vsebuje tudi mero lahkotnosti, pa tudi preciznosti in prefinjenih nians v analizi družbe. Pravzaprav bi lahko rekli, da nekoliko presenečata pretežna odsotnost ironije in svobodnjaškega prevratništva v avtorskem pristopu, in to po vsem, kar se je v preteklih dveh stoletjih zgodilo in se še posebej trenutno dogaja na družbenem polju. Morda pa je, kot bi rekel Slavoj Žižek, po obdobju postmodernizma najbolj subverzivno ravno to, da vzameš snov popolnoma zares? Če se lahko krizni situaciji gornjega srednjega sloja na začetku pripovedi še malce posmehujemo – pač, izselitev iz dvorca kot najhujša stvar, ki se gospôdi zgodi v življenju – pa lahko z nekaj svobode v interpretaciji vendarle zaznamo vzporednice z današnjo stanovanjsko in finančno krizo, ki prizadeva predvsem mlajše sodržavljane širom Evrope. In morda je najbolj zanimivo prav to, kako malo se je v dveh stoletjih zares spremenilo, vsaj kar se tiče feminističnega pogleda na patriarhalne vzorce in ekonomsko odvisnost, pa tudi glede družbenih konvencij nasploh, medgeneracijske solidarnosti in razrednih razlik, življenja na podeželju in v metropoli, glede transakcijske narave ljubezni ter krmarjenja med razsodnim in rahločutnim pogledom na svet ... Režiserka Georgia Oakley potrjuje nadčasovnost literarne klasike Jane Austen prav s svojo privzdignjeno zvestobo izvirniku. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Matjaž Romih. Iz oddaje Gremo v kino.
Kromatika 1: La Maestra in Cellofest23 Oct 202600:01:23
Simfonični orkester RTV Slovenija je z glasbo Elfríde André, Camilla Saint-Saënsa in Felixa Mendelssohna Bartholdyja ter v sodelovanju s Cellofestom odprl svoj abonmajski cikel Kromatika.
Mestno gledališče ljubljansko - Ivan Cankar: Romantične duše21 Oct 202600:01:35
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Romantične duše Ivana Cankarja. To je prva Cankarjeva drama, mladostno delo, ki so ga natisnili in uprizorili šele po pisateljevi smrti. Igro v treh dejanjih je na odru Mestnega gledališča ljubljanskega režirala Maša Pelko. Predpremiero v ponedeljek, 19.10., si je ogledala Staša Grahek. Romantične duše, 1897 Drama Premiera: 20. oktober 2026 Režiserka Maša Pelko Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Knific Avtorica glasbe Mateja Starič Svetovalka za gib Vita Osojnik Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Asistent režiserke (študijsko) Lucas Carboni Kopše Asistentka scenografa Sara Kastelic Nastopajo Branko Jordan, Primož Pirnaat, Ajda Smrekar, Nina Rakovec, Matic Lukšič, Lotos Vincenc Šparovec, Karin Komljanec, Jaka Lah, Julita Kropec k. g., Gašper Jarni, Brina Rakun AGRFT
Simona Hamer, Anđelka Nikolić: Kako se naučiti dvojine21 Oct 202600:01:46
NAPOVED: Sinoči je bila premiera v Prešernovem gledališču Kranj. Simona Hamer kot avtorica in dramaturginja ter Anđelka Nikolić v vlogi režiserke in scenografke sta na oder postavili besedilo z naslovom Kako se naučiti dvojine. In ne, ne gre v prvi vrsti za nasvete, kako bolje oblikovati odnose v paru, ampak za izraz slovenske slovnice. Dvojina torej, ki se je morajo tujejezični govorci naučiti. Tadeja Krečič: Režiserka in scenografka Anđelka Nikolić Dramaturginja Simona Hamer Oblikovalka giba Vita Osojnik Kostumografka Mateja Čibej Avtorica glasbe Polona Janežič Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Lektorica Maja Cerar Oblikovalec maske Matej Pajntar Igrajo Sara Gorše k. g. Darja Reichman Miha Rodman Vesna Slapar Matej Zemljič k. g. Premiera 20. 10. 2026
Lutkovno gledališče Ljubljana: Bikec Ferdinand19 Oct 202600:02:14
Lutkovno gledališče Ljubljana, 15. oktober 2026 Radio Slovenija, Svet kulture, 19. oktober 2026 Na Odru pod zvezdami Lutkovnega gledališča Ljubljana si lahko ogledate gibalno-lutkovno predstavo Bikec Ferdinand, ki je nastala po priljubljeni zgodbi Munrorja Leafa o nenavadnem bikcu, ki ima namesto nasilnega bojevanja v areni raje mir na pašniku, vonj mladih juter in opojno dišečih cvetlic. Predstava, namenjena tako otrokom kot odraslim, v režiji koreografinje Anje Mejač skozi ples, glasbo in prvine flamenka, tako značilne za špansko identiteto, v ospredje postavlja miroljubna načela in sposobnost sočutja. Dramaturginja in avtorica dramatizacije je Pia Vatovec Dirnbek, scenografijo in lutke je ustvarila Meta Grgurevič, kostumografka je Olja Grubić, oblikovalka videa Urša Čuk, oblikovalec svetlobe Igor Remeta, lutkovna tehnologa sta Iztok Bobić in Žiga Lebar, asistent za animacijo in koreografijo Klemen Janežič in lektorica Irena Androjna Mencinger.
Luka Novak: Od izgubljenih iluzij do umetne inteligence19 Oct 202600:06:22
Piše Blaž Kavšek, bere Aleksander Golja. Znanstvena monografija Luke Novaka Od izgubljenih iluzij do umetne inteligence: potrošništvo med Balzacom in Pasolinijem obravnava razmerje med sferama estetske in tržne vrednosti literarnega dela, tj. med umetniškimi ideali in komercialnimi interesi, poljema literature in moči. Študija se nanaša na francosko in italijansko zgodovine literature, njeni meji pa sta razvidni že iz naslova in podnaslova. Gre torej za obdobje med vznikom moderne potrošniške družbe, množičnih trgov, knjigotrštva in založništva, ki mu je prisostvoval Balzac, do skrajnejših posledic teh procesov v 20. stoletju, ki sta jih skušala dojeti Paolo Volponi in Pier Paolo Pasolini. Novakova literarnosociološka analiza poteka hkrati na več ravneh. Najprej gre preprosto za beleženje literarnega gradiva, ki priča o pojavljanju mehanizmov, ki so omogočili prevlado potrošniške ideologije v 19. in 20. stoletju. Avtor obenem raziskuje, kako je na uveljavitev te ideologije vplivala sama literatura, kakšno mesto v tem procesu je imel knjižni trg ter kako se v ta zgodovinski narativ vklaplja proces avtonomizacije literarnega polja. Pri tem se nepresenetljivo zgleduje predvsem pri Bourdieuju. Strukture obravnavanih literarnih del s pomočjo Goldmannove teorije romana naposled obravnava kot neposreden odsev struktur njihovih meščanskih okolij, »problematičnost« njihovih junakov pa analizira z vidika vsakokratne stopnje vzpostavljanja potrošniške družbe. Zelo gost in ambiciozen pregled poldrugega stoletja prepletanja literature s principi potrošnje v dveh nacionalnih literaturah lahko povzamemo takole. V 19. stoletju se med Balzacom in Flaubertom, med Izgubljenimi iluzijami prvega in Vzgojo srca drugega, zgodi pomemben obrat. V Franciji se vzpostavi družba, v kateri so komodificirane ne samo dobrine, ampak tudi čustva, pri čemer začne v romaneskno tradicijo pronicati nepovzpetniški, na svet odvržen in obsojen junak, katerega željo že usmerjajo sile moči in denarja. Njegovo dezorientacijo in pesimizem nasledi protagonist Huysmansove novele A vau-l'eau – v slovenščino bi jo lahko prevedli kot S tokom, ali pa Po zlu. V Novakovi analizi se to stopnjuje z občutki absurda pri Roquentinu v Sartrovem Gnusu, v kritikah potrošniške družbe pa v bolj besnih oblikah vse do Pasolinija in Volponija. Ob tej dediščinski verigi vztraja optimistična struja, ki ji avtor sledi prek Huysmansovega romana Proti toku in Zolajevega navduševanja nad osvobajajočimi potenciali denarja. Vrhunec ta afirmativistična smer dobi predvsem s popolno reifikacijo notranjega življenja pri D'Annunzievem esteticističnem junaku Andrei Sperelliju iz romana Il piacere – Užitek in pri Marinnetijevem futurističnem zagovarjanju hiperproduktivnosti. Študija sega v več enostavnejših periodizacijskih shem in klasičnih literarnovednih dognanj. Prehod med Balzacom in Flaubertom tako denimo ni zgolj prehod med zgodnjim in zrelim realizmom ali trak na časovnici zorenja forme romana kot takega, temveč tudi prehod iz družbe uporabe v tržno družbo. Pojave, ki jih opisuje, Novak nenehno povezuje s filozofskimi tokovi in analizami ekonomskih in političnih silnic. Huysmansov pesimizem s konca 19. stoletja je shopenhauerjevski, D'Annuniziev esteticizem nietzschejanski, futuristično slavljenje tehnike benjaminovsko, eksperimenti krožka Oulipo so odziv na industrijsko eksplozijo v šestdesetih letih itd. Pri takšnem vzporejanju je avtor vedno luciden, spreten in natančen, redko sicer pogumno inovativen, knjigi pa bo marsikateri bralec zaradi mešanja mnogih teoretskih registrov, navsezadnje pa tudi preskakovanja med dvema nacionalnima literarnima tradicijama, težko sledil. Pozna se, da je monografija Od izgubljenih iluzij do umetne inteligence nastala na podlagi doktorske disertacije. Poleg eruditskosti jo zato zaznamuje manj elegantna struktura. Knjiga si ne vzame dovolj časa zase, marsikje bi ji koristilo razlagalno in povezovalno dolgovezenje. Zdi se namreč, da si je Novak ves čas prizadeval, da bi med seboj zelo oddaljene literarne pojave in v predhodnih prispevkih že lično zaključene raziskave razporedil v inteligibilen oris nekega zgodovinskega poteka. Delo bo – če si ga bo bralec jemal po kosih – zato lahko služilo predvsem kot odlično študijsko gradivo in orodje za raziskovalce. Smiselno ga je uporabljati kot ne nujno povezan skupek uvidov v posamezne etape vzpostavitve modernega literarnega sistema ali polja, kar pa, ker gre za znanstveno monografijo, niti ni tako zgrešeno ali moteče.
Dejan Koban: Nenadejano 19 Oct 202600:08:37
Piše Jože Štucin, bereta Maja Moll in Aleksander Golja. Nekako smo že pozabili na ludizem, nadrealizem, besedne igre, modernizem in postmodernizem v najbolj žlahtni podobi, sploh so se nam postopoma temelji poezije, ki so tako odločno in odlično zaznamovali slovensko pisanje druge polovice prejšnjega stoletja, nekako spodmaknili, ostali v preteklem času. Zbirka Dejana Kobana Nenadejano, ki marsikaj od naštetega lepo restavrira, je zato resnično nepričakovano padla v moje kritiško polje. In na hitro potegnila zanemarjene micelije iz zemlje. Ekspresno je vrnila občutke izpred let, ko se je z jezikom počelo vse mogoče, ko ni bil noben čudež, če je "z neba padla roza krava", ali če je pred nami zrasla "hiša brez temeljev", v kateri pesnik prede oblačno prejo in ugotavlja "da nihče ne razume tvojih verzov / zato naj mu sam univerzum pomaga // tu si zato da / (se) / zabavaš / zatorej / nasmeh / na lička / trebuh / not / in / veselo / naprej". Tak vstop v poezijo, ki jo med bralce namenja Dejan Koban, je spet noviteta. Vraga, poet je potegnil zračno zavoro liričnih in novoizpovednih pesmi, značilnih za naš čas, ter se preselil v čisto zaresno avtopoetično stanovanje v Trbovljah, četudi ne vemo, kje v resnici prebiva njegovo telo. Po pesniški poti bi to šlo takole: "če dobiš nobelovo nagrado za literaturo (...) bi šel v trbovlje si kupil stanovanje / odprl knjigarno postavil kip ginsbergu". Ampak tu se zgodba šele začne. Poezija te zbirke je sicer zastavljena v nekakšnem "nonšalantnem zamahu", kjer se izriše in izpiše marsikaj. V jezikovnem in vsebinskem smislu zgleda, kot da je pred nami mladenič, v katerem vre od strasti, patosa, razburjenosti, tudi jeze ... Na nekaterih mestih je doma gnev, drugje "pod pritiskom zaječijo preteklosti / natrpane v prostor", ponuja pa tudi veliko sarkazma, ko se nam prikazuje kot družbeno bitje in ko "vsi ostali / pridno žvečijo / kolerabo / vsake toliko se / kot kunci / iz visoke trave / dvignejo na zadnji taci / in zažvrgolijo". Ali pa tako, zafrkantsko, ko nam dozira šilce samoironije: "vedno se smehljaj / smehljanje / med recitiranjem pesmi / pomeni da veš kaj pišeš / da se že na daleč vidi / kako iskreno obožuješ poezijo". Prevladujeta pa gnev in pocinkani cinizem. Izločki so včasih presneto mastni. Ko pesnik pljune na nekaj, naj bo to papan slovenske osam(osvoj)itve Janez Janša, ali pa mladi kritičarki, ki "dobita anevrizmo vsakič / ko kje oplazita / besedo / koban", vseeno, pljunek bo zelen in ogabno resničen. Kajti pesniku ni do šale, ne, resno je vzel svoj status in ga v tej zbirki nadvse debelo podčrtal. V pesmih se dotakne mnogih tem(atik). Če še ne vseh, pa bo v nadaljevanju gotovo dopolnil tokrat izpuščene, kajti gre za radikalno ostrega poeta, kritika stvarnosti, sveta, literarnega samopašništva, pašne skupnosti piscev, ki se zatika v lastnem krogu in živi "v celku", kot osamljena kmetija sredi ničesar. Ki pa je tudi zelo zgovoren in spet vpelje v literaturo slog avtomatskega pisanja, toka zavesti in notranjega monologa. Koban je ob vsem tudi družbeno angažiran, kot bi rekli po starem, in zato (spet) avantgardni pesnik, ki v enem zamahu lahko misli lapurlartistično, kritično, provokativno, revolucionarno in zajedljivo, vse hkrati v nizu verzov ene same pesmi. Ko beremo ta "potpuri" Kobanove poezije, ki obsega tekste iz daljšega obdobja in preigrava različne izrazne registre, teme, postopke in razpoloženja, nam je takoj jasno: gre za polifono zbirko in načrtovano montažo različnih pesniških izrazov, načinov. Vsekakor je heterogenost te knjige v njeni razpršenosti, celostnem "razdejanju" literarnega subjekta, ki se nikjer ne ustavi, ki niti ne razmišlja o "blokadah" ali omejitvah, nasprotno, iz sebe reže kosme mesa, se secira in razdevičuje pred našimi očmi, brez omejitev se predaja dejstvu pesnjenja. V pesmi s sredine knjige o svojem pisnem subjektu pove največ: "ob moj trup / huškne telo brez teže // ko se zakavlja vame / sem prebujen / znojen / prestrašen // izdiham / nakopičena / vozlišča // soj ulične svetilke / odpre hišo // s komaj umirjenim / srcem se izženem / nazaj v trganje". Pasje življenje. Pasji pesniški subjekt. Niti ni toliko pomembno, katera platforma je v igri, pomemben je pesniški status, kot kip odločen in stanoviten mož, ki zna rezati resnice na lirične šnite, ki mu je marsikaj jasno, a v tej brezupni konfrontaciji z bebavim okoljem so nasveti, ki (si) jih daje, vse prej kot zabavna socioretorika. Leta 2024 je takole ošvrknil samega sebe: "nehaj se gnati za ljudmi / in jih siliti / naj te imajo radi // raje se zapri v sobo / in prični sortirati poštne znamke". Sarkazem ob kozarcu absinta. Ne bo šlo. Kobana je treba brati ponovno. Že sam naslov NenaDEJANo namiguje, da gre za osebnoizpovedne pesmi, čisto take, kot so jih pisali romantični pisci. Seveda se spreminja jezik, metaforika brbota v kotlu kot kuhano vino, besedni korpus je popolnoma razbremenjen in osvobojen vsakršnih zadržkov, vsebinsko pa smo še vedno na relaciji jaz-svet, jaz-družba, jaz-umetnik, jaz-jaz. Tendence so jasne: vzpostaviti razmerje. Išče se sprava, pomiritev. Bolj ko je duša razbolela, razdražena, bolj si želi večnega miru, zlitja s kozmičnimi silami; ali če smo direktni – bolj si želi umreti in se izmakniti interakciji z drugimi dušami. Ena Kobanova pesem je eksplicitno taka, saj si piše oporoko in ljubeznivo deli svojo lastnino. Smrt pokosi samo sebe. Takole (na)pove: »danes je umrl dejan koban / neprijazen in vsiljiv / imel je napačne prijateljice / (...) / imel je rad brezkompromisno poezijo / udarce prej kot ujčakanje« V nasprotju s številnimi preizkuševalci in iskalci besednega izražanja je poezija je pri Dejanu Kobanu tako neposredna in čista, da ji lahko pripopamo tudi nalepko iskrenosti. Zdi se, da pesmi in vse svoje verze in bodičaste črke pesnik tudi živi. Koban je gotovo šaman, ki daje poezijo v svet, jo pribija na križ, hkrati pa živi zvezdo, Betelgezo, superorjakinjo, ki je sicer ogromna, a nestabilna. Njena svetlost niha, ni mirna, konstantna, ampak izrazito rdeča, kar bi pri Kobanu bila lahko kri, erotika, življenjska energija. Betelgeza je ena najbolj opaznih zvezd, kozmična rana in hkrati eksplozivno telo, ki se približuje svojemu koncu. Tudi Kobanova poezija je takšna: žari, utripa, se razliva čez robove in se ne pusti ukrotiti. Morda je zato naslov NenaDEJANo več kot besedna igra: nekje v njem že tiči dejanje, ki ga še ni. In nekje v tej poeziji tudi Betelgeza – rdeča, velikanska, nemirna – že čaka na trenutek, ko bo implodirala, zdrknila sama vase.
Tadeja Krečič Scholten: Jokala sem … pa tja19 Oct 202600:08:41
Piše Katarina Mahnič, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. Prvenec Tadeje Krečič Scholten Nikoli ni prepozno iz leta 2021, prav tako zbirka kratkih zgodb, se mi je tako močno zasidral v spomin, da še zdaj začutim vzdušje posameznih pripovedi in mi pred oči živo stopi prizorišče, kjer se nekatere dogajajo, pa sem vmes prebrala in pozabila že malo morje knjig. Težko je takšno pisanje preseči ali, zdaj tudi že zaradi pričakovanja bralcev, znova napisati kaj tako popolnega. A Krečičeva kot da se za takšne obremenitve ne meni: lepo gre naprej, kjer je pred petimi leti končala – štirinajst novih zgodb v zbirki Jokala sem … pa tja, niza v svojem klasičnem pripovedovalskem slogu, brez izumljanja novih jezikovnih prijemov in literarnega sprenevedanja, brez modnega ukvarjanja z raznoraznimi odvisnostmi, zlorabami in zaradi njih zlomljenimi junaki. Zadovolji se z dokaj navadnimi osebami, normalnimi, bi lahko rekli, a ko zavrta vanje – in vrta tako uspešno, s takšnim posluhom in briljantno natančnimi uvidi v človekovo notranjost, da bi v naravi gotovo odkrila nafto – privrejo na dan njihova nemoč, razrvanost, obup, pa trma, strah, sram, užaljenost, obžalovanje zamujenega in še kaj. Na primer ženska, ki se med vojno trese za sinovo življenje, ne prizadene pa je nočni vandalizem nad hišo pripadnika drugega naroda. Šele kasneje jo boli vsa notranjost, ko se sprašuje: “Kaj pa ona? Kaj pa je ona naredila? Oziroma česa ni naredila? Kako se pa temu reče? Gledala je, kako se nekdo izživlja nad lastnino nekoga, ki pripada narodu, ki je začel vojno. Nobeden ga zares ne pozna, nobeden se ni niti potrudil, da bi ga spoznal, ona še posebej ne – mogoče pa sploh nima nič s to prekleto vojno?!” Svojemu notranjemu glasu, ki mu šepeta, da je navaden prevarant, se ogiba tudi slikar, ki po začetnem ogorčenju ugotovi, da so razstavljene slike prav zaradi tega, ker jih je nekdo namerno z nečim poškropil, postale hit. Zato ne ukrepa, ampak bolj ali manj uspešno sprejme igro cesarjevih novih oblačil. Starejša prevajalka, ki mora napisati spremno besedo k prevodu pomembnega francoskega pesnika, pa ob nemoči stakniti besede skupaj podoživi edino resnično stvar, ki se ji je zgodila v življenju – ljubezen, ki jo je zavrnila zaradi spodobnosti in čuta dolžnosti, “praznino, ki jo je ta pustila, pa je nadomeščala s knjigami in pisanjem o njih, z iluzijo, da je literatura tisto, na kar se res spozna”. In se ob tem zave, da je bilo vedno vse papirnato in brez duha in da ne bo nikoli drugače. Zgodbe imajo zanimivo dinamiko, saj je vsaka napisana v drugačni pripovedni maniri. Posrečena je zgodba Patriarh, v kateri premožna srednjeletnica Milada plete misli med mučnimi telovadnimi vajami, ki jih potrebuje za vzdrževanje svojega telesa. Kaj pa za dušo? “Ne, ne za dušo. Duša je potlačena nekje zadaj, z njo so težave, težave pa so na svetu zato, da jih premagujemo, kakor vemo in znamo. Ona, recimo, tako, da neprijetnosti izrine iz misli in se ne meni zanje. Se dela, kot da jih ni.” In vendar se po ogledu razgaljajoče gledališke predstave, v kateri v liku žene, ki se pretvarja, da je vse v redu (čeprav še zdaleč ni), prav ona odloči za drzen korak in vsaj začasno zapusti prevarantskega moža in domače ugodje ter bralcu prepusti ugibanje, kakšen neki bo tisti njen načrt, ki ga mora narediti in “kakršnega tista kura od babe v predstavi nikdar ne bi”. Sploh so pri Krečičevi najboljši in tudi najbolj izdelani ženski liki, pa naj bodo to matere, najstnice ali punčke. Ženskih zgodb je tudi več kot moških, pa tudi kompleksnejše so. V meni najljubši z naslovom Begunka skozi najstniške dnevniške zapise predstavi ne le problem begunstva, ampak tudi stisko empatične gimnazijke, ki po začetnem navdušenju, da bosta z mamo sprejeli v stanovanje begunko iz Ukrajine, začenja izgubljati tla pod nogami, posebej zato, “ker starci ne znajo zgruntat, kaj je kdaj važn in kako se v vsem tem počut nekdo, ki so ga spravl na svet”. Ukrajinka namreč postane mamin center sveta in v želji, da bi ji olajšala kruto usodo, pozabi na hčer; zaradi nove ljubezni pa se ji dovolj ne posveča niti oče. Najstnica v dnevnik zgroženo zapiše: “In kaj, a bo šla ona sploh kdaj nazaj? Tole v tej Ukrajini se bo še vlekl, ko bo enkrat konc, bo pa itak vse razrušen, pa nobenga človeka, h katermu bi šla, pa sploh! Mislm, sej je res grozn in težko in tragičn in vse, kar je tazga, ampak jaz bi pa res še kdaj normaln žvela s svojo mamo in mela kej z njo razen najnujnejših stvari in lupčka v postli, če je takrat slučajn doma. Ampak tega očitno ne bo več! Ta Olga bo tud za zmeri, ne?” Zgornji odlomek najbolje ponazarja naslov Jokala sem … pa tja, ki že z igro besed nakazuje, da gre za pisanje, ki zna biti grenko in obenem humorno; prežeto je z nekakšno poredno prodornostjo, ki grenkobo dela znosno. Celo očiščujočo. Jezik je bogat in izpiljen, z za pisateljico značilnimi dolgimi, a vendar vedno razumljivo izpeljanimi stavki. Če so se zgodbe iz avtoričine prve zbirke dogajale v različnih evropskih krajih, od Severnega morja do Dalmacije in italijanskega juga, so v drugi prizorišča bolj obstranskega pomena in ostajajo predvsem na domačih tleh. Če gre pri prvih predvsem za soočenje s takšnimi in drugačnimi izgubami, so tukaj spoznanja, do katerih se ljudje dokopljejo ali jih preprosto samo prešinejo, zastavljena širše; gre za prepoznavo, celo za preizpraševanje njihove človečnosti. In čeprav se čudež ne zgodi in se junaki drastično ne spremenijo, se vsaj zagledajo v zelo realni luči, tudi če po začetnem šoku večinoma spet poniknejo pod površje odkritega. Pomembno vlogo pri zgodbah Tadeje Krečič ima tudi spomin; velikokrat, a s pravo mero, seže v travme polpretekle zgodovine, najboljša pa je pri ubesedovanju lastnih? spominov (vsaj upam si tako ugibati). Zgodba Tamala je prava miniaturna proustovska mojstrovina, v kateri zavohaš projo v babičini kuhinji in smrad pokrite tržnice, začutiš blagodejno toploto zakurjenega štedilnika in si predstavljaš umazano drap steno »z valcnom vzorca s češnjami in listki do črte zgoraj.« Prav tako kot zbirka Nikoli ni prepozno se zdi tudi zbirka Jokala sem … pa tja na prvo žogo zelo preprosta. Berljiva. Razumljiva. Pretresljiva. Duhovita. In je res vse to. Je pa tudi knjiga, ob kateri ti na koncu odzvanja stavek iz poetične zgodbe Prag, umetelnega sodobnega psalma matere hčeri, ki je bolj pesem v prozi kot zgodba: “In ja, tako gre svet pač naprej, si rečeš in se ti zazdi, da ti je ob tem za trohico manj težko.” Približno tako sem se počutila po branju Tadejine knjige.
Carlo Goldoni: Letoviška trilogija18 Oct 202600:01:35
Na Velikem odru Drame SNG Ljubljana je premiero doživela Letoviška trilgoija Carla Goldonija v režiji Diega de Brea. Režiser: Diego de Brea Prevajalka: Mojca Kranjc Dramaturginja: Diana Koloini Lektro: Arko Scenograf: Diego de Brea Kostumograf: Blagoj Micevski Avtor Glasbe: Jože Šalej Oblikovalec videa in zvočne podobe: Igor Potočnik Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Oblikovalka maske: Julija Gongina Asistentka dramaturginje: Nika Šoštarič Igralska zasedba: Branko Šturbej: Filippo Saša Pavlin Stošić: Giacinta, Filippova hči Mina Švajger: Brigida, Giacintina spletična Jure Henigman: Leonardo, Giacintin občudovalec Eva Jesenovec: Vittoria, Leonardova sestra Boris Mihalj Paolo: Leonardov komorni strežaj Jure Šimonka: Guglielmo, Giacintin občudovalec Valter Dragan: Fulgenzio, Filippov prijatelj Saša Tabaković: Ferdinando Mina Švajger: Sabina Maks Dakskobler: Cecco
Vinko Möderndorfer: Življenje ali gledališče12 Oct 202600:07:28
Piše Pia Zala Meden, bereta Ana Bohte in Igor Velše. Knjiga avtobiografskih esejev Vinka Möderndorferja Življenje ali gledališče je razdeljena na dva večja vsebinska dela in krajši uvodni razmislek. Najprej avtor razmišlja o pomenu gledališča v življenju gledališkega umetnika in postavi vprašanje, ali je pomembnejše gledališče ali življenje. Möderndorfer pravi, da sta neločljivi ter da je gledališče življenje in nasprotno. Življenje avtor tukaj razume predvsem kot družbeno-političen pojem in trdi, da je vsak dober umetnik vpet v takšno življenje, saj je le tako njegova umetnost lahko dobra in relevantna. Tako ima tudi še tako zimzeleno umetniško delo, kot je na primer Shakespearjeva tragedija Romeo in Julija, obdobja, ko je bolj ali manj relevantno, pač glede na to, kaj se takrat dogaja v družbi. Möderndorfer v uvodnem delu – ki deluje kot svetovnonazorski in estetski temelj ter okvir celotne knjige esejev – zaključi, da je najbolj družbeno relevantna dramska zvrst (in s tem tudi najbližja življenju) komedija, saj razkrinkava kapitalistično brutalnost na način, da se ji lahko smejimo. Smejimo pa se tudi na svoj račun in na račun oblastnikov – zato politika nikoli ni naklonjena komediji. “Oblastniki prenesejo, če jih pisatelj kritično obravnava v resni drami, ošpice pa dobijo, če slišijo salve smeha na svoj račun”. Möderndorfer izpostavlja, da tudi slovenska gledališča niso pretirano naklonjena gojenju slovenske komedije in raje uprizarjajo tuje komediografe. Konec uvodnega dela nameni še vprašanjem o delu režiserja. Prestavlja dva načina analize in ju primerja z Nietzschejevim razlikovanjem med apoliničnim in dionizičnim. Na koncu se spet vrne k odnosu med življenjem in gledališčem in zaključi, da so gledališčniki večji od življenja. S tem avtor že napove prvi pomembnejši sklop esejev, v katerih piše o svojem osebnem in profesionalnem odnosu s slovenskimi igralci, pa tudi o nekaj dramatikih in skladatelju. Zapisi so zelo osebni, a nikoli sentimentalni. O odnosih piše lucidno in stvarno. Prav to pogosto deluje posebej ganljivo, največkrat ko piše o zadnjih srečanjih. Takšen je na primer konec zapisa o Matjažu Vipotniku: “Zadnjič sem ga srečal na dan premiere svoje drame, ki so jo tisti večer uprizorili v SNG Drama. Srečal sem ga pred lekarno na Prulah. Nasmehnil se je in rekel: 'Nocoj pridem na premiero. Še to pogledam, pa adijo gledališče.’ Ni prišel. Preveč slabo se je počutil.” Ob vseh gledališčnikih, ki so večji od življenja, izpostavlja njihovo prepletenost z gledališčem, pri nekaterih tudi s politiko. Tudi o tistih, ki so ga razočarali, in o tistih, s katerimi politično ni na istem bregu, piše spoštljivo in vedno dostojanstveno. In tudi če ljudi, o katerih piše, ne poznamo, to niti ni pomembno, saj nas prepriča Möderndorferjev slog, skozi katerega se odraža tudi njegovo razumevanje odnosov. Njegov izraz je jasen in preprost, a istočasno globok in odmerjen. Proti koncu prvega dela se posveča predvsem politično aktivnim gledališčnikom, na primer Tonetu Partljiču, Ervinu Fritzu in Rudiju Šeligu, in s tem napove drugi sklop esejev, v katerem piše o slovenski, svetovni in kulturni politiki ter položaju umetnika v Sloveniji. V zadnjem delu Möderndorferjeve knjige so zbrani eseji, v katerih razmišlja o prekarnosti slovenskih umetnikov in neposluhu politikov za umetnost. Trdi, da imajo politiki veliko raje kulturo, pa še to zabavno kulturo, ker jih ta ne ogroža, umetnost pa jim je vedno postranska, prepogosto celo pozabljena. Pripravil je pregled odnosa politike do kulture zadnjih šestdesetih let, najprej v Jugoslaviji, nato v samostojni Sloveniji. Kot razlog za zapostavljenost umetnosti razume dejstvo, da politika umetnosti ne razume več v narodotvorni funkciji – Möderndorfer tu sledi Dušanu Pirjevcu, ki je narodotvorno funkcijo literature zaradi pomanjkanja drugih institucionalnih oblik narodne zavesti poimenoval prešernovska struktura. Slovenci smo vendar že dobili svojo državo, kaj nam bo torej umetnost! Razmišlja tudi o vojni v Ukrajini, genocidu v Gazi, vojni med Iranom in ZDA in o muzeju Hiša Wannseejske konference … S svojimi razmisleki v praksi uresničuje svojo tezo z začetka knjige, da je umetnik lahko dober le, če spremlja in kritično pretresa dogajanje v družbi in politiki. Möderndorfer je v teh esejih posmehljiv, drugod skrajno resen, melanholičen, a nikoli vdan, ob tem pa prav ob najresnejših temah bralca tudi nasmeji. Nekaj esejev zaključi izrazito bojevito in pozove bralce k dejanjem, če bo politika v prihodnosti še vedno zapostavljala umetnost. V zadnjem eseju, naslovljenem Glosa ob koncu sveta, poudari pomen Prešerna – brez njegovih “Poezij ne bi bilo države Slovenije! Ne bi bilo Slovencev, ne bi bilo slovenskega jezika!! France Prešeren je ustvaril slovensko državo!” – in bolj pesimistično zaključi, da bi sestopil s svojega spomenika na osrednjem ljubljanskem trgu “ter se odpeljal neznano kam. Ampak ne more. Narejen je iz brona. Nima duše. Tako kot je tudi njegov narod, ki ga je ustvaril z močjo svoje poezije, nima več.” Kljub ponavljanju nekaterih misli je Gledališče ali življenje knjiga, v kateri Vinko Möderndorfer skrajno trezno skozi osebne primere opozori na probleme slovenske kulturne politike, ob tem pa pomen gledališke umetnosti prikaže na posameznih primerih največjih slovenskih gledaliških ustvarjalcev. Bralcem, ki – osebno ali drugače – poznajo položaj slovenske umetnosti, knjiga ne ponuja novih dejstev, jih pa zelo jasno predstavi in smiselno zgodovinsko pojasni. Möderndorfer je spretno zastavil temeljno idejo knjige, ki povezuje osebne eseje o umetnikih in družbeno angažirane eseje o politiki. Tako je tudi avtor s knjigo postavil primer, kaj naj bi po njegovem počel dober umetnik, ki družbi nastavlja ogledalo.
Maja B. Kranjc: Kjer teče košuta12 Oct 202600:05:26
Piše: Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Maja Bohte. Drugi roman pesnice, pisateljice, dramaturginje in klinične psihologinje Maje B. Kranjc Kjer teče košuta razčlenjuje individualne zgodbe in medosebne odnose ter razkraja navidezno podobo sreče in popolnosti. Osrednje gonilo fabule je beg. Ne nazadnje pa se v beg lahko podamo vsi – ali fizično ali mentalno. Delo se uspešno loteva dveh pripovednih tokov, in sicer prvoosebne izpovedi Lane in tretjeosebne pripovedi prebežnikov, predvsem Sirca Karima. Vsak od njiju se znajde na begu, vendar imata vsak svoj razlog. Pisateljica dobro predstavi razloge in s tem izrisuje karakterja, ter tako postavi tudi ogledalo družbi, predvsem mlajši generaciji. Do nje je kritična, prav tako do njenih staršev. Pri tem mislim predvsem na moč, ki jo imajo zaradi službenega položaja in denarja. To se najbolj vidi zaradi nesprejetja odgovornosti ob še tako resnih in krutih dejanjih. Najbolj negativen lik Matjaž ni sposoben sprejeti odgovornosti in priznati svoje napake v najbolj osrednjem in ključnem prizoru, ki vsem spremeni življenje, vendar skušajo to vsaj zaenkrat skriti in preložiti. Antijunak se sklicuje na očetovo avtoriteto in kljub študiju medicine ne ravna humano in odgovorno. Prej nekoliko izgubljena Lana, ki se v svetu ne znajde prav zaradi takih Matjažev in Ev, postaja moralna zmagovalka. A tudi njej ni prizaneseno, ko jo pod drobnogled vzame Karim. Poudariti je treba tudi pogled na srednjo generacijo. Tega orisuje predvsem Lana, nekoliko bežno tudi Eva. Čeprav je z vidika najstnikov pogled dokaj kritičen, je upravičen in nujen. Pisateljica pod vprašaj daje vzgojo, starševske zglede ter njihove reakcije in ravnanje. Vse našteto pa dosledno utemelji, pri čemer ne gre spregledati avtoričinega profesionalnega dela z mladimi in njihovimi stiskami. Kljub temu pa najbolj ranljivi pogosto ravnajo manj škodljivo kot tisti, ki so predstavljeni kot najbolj popolni in perspektivni. A njihova podoba se počasi začne luščiti in prefinjeno razgrinjati, ko so prisiljeni bivati skupaj v počitniški hiši. Pri tem posebno avtoriteto pridobi Matjaž, ki spominja na lik Vladimirja Matjaža Zupančiča. Jemanje svoboščin, prilaščanje najbolj osebnih reči drugega, zaklepanje v sobo, samo da se ne bi razkrila kruta resnica. Osrednje sidro ostaja krivda, ki najbolj razkraja sostorilki. Roman Kjer teče košuta obravnava problematiko sodobnega evropskega človeka, pri čemer iz osebne zgodbe razvije kolektivne stiske in seveda moči, Tisto, od česar in kogar mladi v Evropi bežijo in se upirajo, si ljudje iz vojnih stanj želijo. Karim daje Lani vedeti prav to. Tudi zato Lana in Karim ne moreta biti skupaj, pri čemer je stereotipna oznaka prebežnika nekoliko preočitna in prevelika. Mladi sirski junak si želi boljše in lepše življenje, a najprej mora preživeti: »Krutost večinoma izhaja iz načel preživetja. Spomni se na paranojo Asadovega režima. Tudi ta ni nič drugega kot skrb za samoohranitev. Ljubezen spada v isto kategorijo, večno ohranjanje sebe in zagotovitev svoje ponovitve, pa četudi zgolj v drobnih delcih kromosomov.« Prehod v polnoletnost začne kazati prve znake družbene razslojenosti, moč in nemoč, ugled in nevidnost. To roman s psihološke in sociološke perspektive večplastno izriše. Že avtoričin romaneskni prvenec Klopotec je to dobro izpeljal. Nakazane medgeneracijske travme se kažejo v ponavljanju vzorca, česar se junakinja romana vedno bolj zaveda. Pomembno funkcijo v romanu ima jezik. Pri osebnem doživljanju in internih pogovorih je v ospredju materinščina, angleščina deluje kot sporazumevalno orodje. Poetičen jezik se kaže v orisih narave, doživljanju ljubezni, Karimovih spominih na sorodnike in bolečine. Ekspresivnost, skorajda hektiko je čutiti v Laninih odzivih na družbo in dogajanje. Velik pomen imajo simboli, kot je denimo modra ruta, prav tako košuta. Maja B. Kranjc je smiselno razgradila like, pri čemer je predvsem opolnomočila izgubljeno Lano. Čeprav se znajde na razpotju, lahko upa. Kljub temu pa je v ospredju tudi nujen občutek osebne in družbene odgovornosti. Hkrati pa roman Kjer teče košuta podaja zavedanje o tem, kako ne znamo ravnati s tujci, kaj šele, da bi ob lastnih krutih dejanjih sprejeli krivdo in se pokesali.
Iztok Osojnik: No, čas je, da poiščeva naslov 12 Oct 202600:07:49
Piše Veronika Šoster, bereta Ana Bohte in Igor Velše. Iztok Osojnik je eden izmed naših najbolj plodovitih ustvarjalcev, njegovi prsti dandanes kar šibajo po tipkovnici, nekoč so po tipkah pisalnega stroja, kdaj verjetno tudi njegova pisala po papirčkih in notesnikih. Tokrat se predstavlja s pesniško zbirko, ki ima večplasten in ironično obarvan naslov: No, čas je, da poiščeva naslov. Po eni strani gre za hudomušno domislico, za naslov, ob katerem se lahko namuznemo, po drugi strani pa za takojšen metakomentar – jasno nam daje namreč vedeti, da gre za zbirko, ki se sama sebe še kako zaveda, se ves čas ocenjuje, pregleduje, dodeluje, spreminja, prilagaja, posodablja. Pomembna pa je tudi dvojina, uporabljena v glagolu naslova, kar lahko razumemo na dva načina. Lahko bi šlo za parafrazo replike urednika avtorju, da je čas, da za zbirko najdeta naslov, da jo bosta lahko poslala v tiskarno, ali pa za povabilo bralki ali bralcu, naj stopi v ta pesniški vrtinec skupaj s pesnikom in mu kar sproti pomaga najti naslov zanjo. Pesniški govorec ne pušča praznih mest ali prostora za to, da bi zares vdihnili, ampak vse nenehno komentira, pri tem pa že kar načrtno izziva s samokritiko, provokativnimi izjavami, šokantnostjo, eksplozivnostjo. Med branjem se zdi, da poezija kar skače izmed strani, da se verzi ločujejo od papirja in prosto plavajo naokrog, da se bo zdaj zdaj vse skupaj raztegnilo in razpotegnilo v avtocesto, ki ji moramo slediti v neznano. Gre za izjemno živo poezijo, ki se ne dela, da je nekaj, kar ni, temveč se ves čas poraja in prilagaja – komu, pa ni čisto jasno. Pesniški govorec in pesnik se najraje zlijeta v eno, takrat se očitno počutita najbolje, in pesnik vmes omenja svoja druga dela v nastajanju, našteva svoje pesniške vplive, se analizira, bodri, kritizira, norčuje – pravzaprav kritika sploh ne rabi. Gre za tekst, ki je izrazito samonanašalen, zato ni pri njem nič več romantičnega, narejenega, izumetničenega, ampak gre za prave plimne valove, udarce v pleksus, električne udare. Pa tudi za beg pred smrtjo, koncem, ko se bodo ugasnile luči in bo vsega tega cirkusa konec, če uporabim enega izmed verzov. Morda pa kar za boj s smrtjo, ki pa ni razumljena le individualno, ampak tudi širše, kot smrt vrednot, miru, družbe. Občutek pisanja pesmi v tem peklenskem času je grozen, zapiše, svet je poln krivic, vojn, nasilja, »so realnosti, ki človeka pregazijo kot slamico«. Osojnikova poezija je ena izmed tistih, pri katerih je jasno opaziti avtorjev družbeni angažma in splošno razgledanost in načitanost, saj se v njegovih verzih referenc in misli kar tre. To ni prosti tek, temveč maraton, na katerem je treba pokazati, iz kakšnega testa smo: »hoj, veselimo se moja ustvarjalna moč peša po sedmem branju in popravljanju odštekanega teksta sem se prebil nazaj do jarkov, v katerih se je vkopala moja poezija, čakajoč na nove ustvarjalne preboje in uspešne melodije sonca in morja in zdaj sem tu, ne da bi od sebe dal eno samo besedico o svojem psihičnem ali umnem stanju ter tako bralca povedel po labirintih svoje osebe brez duše zgolj z zavednimi vrelci, ki iz največjih globin moje prikrajšanosti brizgajo v kozmični noči spretno se pri tem izmikajoč zrcalu teleskopa Webb« Zbirka No, čas je, da poiščeva naslov je sestavljena iz treh sklopov, imenovanih po toplejših mesecih, pri čemer iz začetnega maja preskočimo junij in gremo kar v julij in nato še v avgust. Ta nered po eni strani simbolizira kaotičnost sveta, v katerem piše, pa tudi svobodo in vseprisotnost poezije, ki se ne ubada preveč s koledarjem ali zemljevidi. Mnogo pravil je namreč porušenih, številčenje je približno, pri čemer se nekatere številke ponovijo, nekatere pa se preskoči. Lahko bi si mislili, da bodo zaporedne številke, ki služijo kot naslovi pesmi, morda služile kot zaporedni dnevi v izbranih mesecih, ko so bile pesmi napisane, a tudi to ni čisto res: maj jih ima veliko premalo, julij pa kar 42 – no, ko pripeka vročina, se res zdi, da julij traja že dobrih štirideset dni. Pisanje nekje prekine telefonski klic, spet drugje pesnik pritisne napačno tipko in črke postanejo velike, v avgustu pa se mu tipkovnica sploh izneveri in dve črki kar odpovesta. To je nenehno porajajoče se delo, za katerega se zaveda, da bi ga lahko prenehal, ampak ga ne bo, raje s sabo vleče bralca in se ves čas sprašuje, kaj naj še napiše, da ga bo pritegnilo – obenem pa ga zanj čisto nič ne briga. Kot smo vajeni, gre za divjanje skozi knjigo, v eni izmed pesmi se začne pesniški govorec s kolesom celo vzpenjati v nebo kot kakšen novodobni vesoljček E. T., sicer pa se zdi, da mu zmanjkuje časa, da bi napisal vse, kar se mu zdi pomembno. A to ni mogoče, njegova poezija je namreč vkopana v jarke, napisal bo, česar ostali nočejo ali se bojijo, napisal bo vse tisto, kar bo bralca prebudilo in ga brcnilo, da ne bi pozabil, v kakšnem svetu živimo. Zato tudi težko zaspi, muči ga nespečnost, ki se pojavlja v več pesmih skozi vse poletje. V teh trenutkih se zdi pesniški govorec najbolj ranljiv, logično, saj je utrujen, izmozgan, obupan, ker ne more spati – morda pa se cela zbirka dogaja ravno v tem razrvanem stanju med dnevom in nočjo. Osojnik nas torej popelje skozi neko poletje, tako kot nas je v zajetni knjigi 2021 popeljal skozi epidemično leto, ampak na čisto svoj način, brez formalnosti, upoštevanja pravil ali določil. Res pa se nam zdi, da nam je malo vroče in da se zadeve neizogibno lepljivo končujejo sredi vrstic in verzov, polnih neverjetnih podob. Kljub temu zamahu pa bi si želela malo bolj dodelan oziroma omejen koncept. V divjem ritmu branja, ki sledi še bolj divjemu ritmu pisanja, zadeva deluje, očara, preseneti, pa vendar jo je nemogoče pomensko zagrabiti na kateremkoli koncu, za katerikoli vogalček, ki štrli ven, ker je vsega preprosto preveč. Od sveta utrujeni premišljevalci bi si kdaj pa kdaj želeli malo bolj varnega zavetja. Tu ga ne bomo našli, saj že drvimo med zvezde in nekam domov, ampak kam?
Skriti ljudje09 Oct 202600:03:47
Na Islandiji je izročilo o skritih ljudeh, imenovanih huldufólk, še danes živo. Gre za po ljudskem verovanju nevidna bitja, ki prebivajo v skalah in gričih, zaradi njih pa naj bi že marsikje spremenili celo traso ceste. Na to izročilo se navezuje tudi naslov novega filma Mihe Hočevarja, v katerem se Islandec brez spomina in potnega lista znajde med pisano druščino iz ljubljanskega predmestja. Hočevar je pred četrt stoletja posnel Jebiga, enega kultnih slovenskih filmskih prvencev, njegova komedija Gremo mi po svoje pa ostaja drugi najbolj gledani slovenski film vseh časov. Scenarij za Skrite ljudi je napisal skupaj s srbskim scenaristom Srđanom Koljevićem, v eni izmed vlog pa nastopa tudi režiserjev oče, igralec Janez Hočevar - Rifle. Film se poigrava z žanrskimi pričakovanji, prepleta skrivnostnost in humor, v na videz lahkotni zgodbi pa odpira tudi vprašanja identitete, predsodkov in družbenih delitev. O tem, kako uspešno združuje vse te prvine, razmišlja Muanis Sinanović.
Matjaž Zwitter: Drevesa se spominjajo05 Oct 202600:06:52
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Matjaž Zwitter, znani slovenski zdravnik, specialist onkologije za radioterapijo in dejaven udeleženec javne polemike o končanju življenja s tujo pomočjo ter drugih vprašanjih s področja medicinske etike, je objavil roman Drevesa se spominjajo. Zdravnikov, ki so tudi pisatelji, je v Sloveniji kar nekaj, med njimi mariborski kardiolog Franjo Husam Naji in ljubljanski pediater Marko Pokorn. Literarno delo Matjaža Zwittra je vsebinsko v marsičem zgodba o dobrih ljudeh, vendar se tako kot v Povesti o dobrih ljudeh Miška Kranjca pač zgodi, da vsi protagonisti niso samo plemeniti, zato se marsikaj tudi zaplete. Nekatere stranske osebe izražajo stališča, znana iz aktualne politike, in to od pogleda na slovensko zgodovino in dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej do vidikov demografije in domnevno tradicionalnih vrednot. Med njimi so tudi starši, ki zahtevajo, da mora dekle zapustiti svojega bolnega fanta, saj bi si z vztrajanjem ob njem otežila in pokvarila prihodnost. Ne gre pa prezreti kritičnosti do kulturnega imperializma in ogrožanja slovenskega jezika ter zaskrbljenosti zaradi tovarn, ki uničujejo človekovo zdravje. Nekateri literarni liki so torej različnih, tudi konservativnih nazorov in nekoliko nestrpni, medtem ko sta glavna lika – razredna učiteljica in tabornica Bojka in fotograf Brin – preprosta, prijetna, poštena in strpna človeka. Pripoved se začne z njunim srečanjem na fotografski razstavi. Bojka kot ljubiteljska novinarka opravi intervju z mladim umetnikom. Njuna ljubezenska zgodba je sicer lepa in nežna, vendar vanjo vdirajo spomini iz preteklosti in nepredelana čustva. Brin se spominja prve ljubezni, Bojka pa se enkrat samkrat preda skušnjavi in tedaj se njeno življenje nekoliko spremeni. Vse skupaj torej ni samo idila, saj čez čas v razmerje mlade dvojice poseže tudi bolezen. Avtor s slikovitimi opisi prikazuje lepote Slovenije, zato je njegovo delo mogoče brati tudi kot svojevrsten vodnik po neodkritih predelih naše dežele. Vsi kraji in ulice so imenovani s pravimi imeni. Pisec pozna oddaljene in skrite vasi, vzpetine in doline, literarno dragocena pa sta zlasti njegov oris in občudovanje dreves. Piše o drevoredih, osamelcih, lipah in drugih drevesih. Brin pravi: »Drevesa so zelo posebna živa bitja. Od nekdaj čutim, že dolgo vem, da imajo drevesa dušo. Tako kot mi tudi drevesa dihajo, se hranijo, rastejo. Se pogovarjajo. Iščejo svetlobo. Najdejo prijatelje, se ljubijo, skrbijo za naraščaj. Branijo se pred škodljivci in si pri tem pomagajo, si pošiljajo sporočila. Niso pa rasisti, najbolje se počutijo v mešani družbi. Monotonost umetnega gozdnega nasada jih duši.« Čustven odnos do dreves je povezan tudi z zaskrbljenostjo nad dejstvom, kako mačehovsko ljudje ravnajo s svojim planetom in ne pomislijo, da brez dreves ne bodo mogli preživeti. Če bodo še naprej tako neusmiljeno uničevali gozdove, obvladovanje podnebnih sprememb ne bo mogoče. Drevesa so največja živa bitja, njihova rast traja zelo dolgo. Vsako drevo ima svoje življenje in je kot tako nekaj enkratnega, nekatera od njih so spomeniki preteklega časa. Najevska lipa na Koroškem je na primer stara več kot pol stoletja, morda kar sedemsto devetdeset let. Brin fotografira mogočnost dreves in zunanji svet, ohranja podobe iz narave in pri tem ničesar ne ponareja. »Fotograf ujame pravi trenutek, pravo svetlobo, pravo perspektivo, vendar je vse to resnično.« Sporočilno zavezujoč vidik romana je tudi religioznost. Četudi vsi niso verni, ohranjajo obrede, se v stiski kdaj pa kdaj zatekajo k molitvi in prosijo Boga za pomoč. Kadar je vse brezupno, kličejo Stvarnika, naj stori čudež. Nekateri verjamejo v usodo, drugi svoje verovanje izražajo kot panteizem. Brin je prepričan, naj bi bila prav voda dokaz, da je nekje Bog, nekdo, ki si je vse, kar obstaja, zamislil. Vidi ga v naravi, pretakanju vode, oblakih in nevihtah ter verjame, da obstaja božja roka kot nedoumljiva sila, ki nekako usmerja ta svet. Pred njo se počuti neznatnega in nemočnega, a je v svojem bivanju tudi srečen in po svoje hvaležen. »Kar stal je v vodi, nenadoma pa se je otožnost posvetlila, prevzel ga je občutek hvaležnosti, da je smel živeti. Misel, da je vendarle lahko silno srečen, da sploh živi.« Roman Drevesa se spominjajo je napisan kronološko – posamezna poglavja so označena z letnicami od 2006 do 2023, vendar pa so pomembne tudi reminiscence in retrospektiva, saj se avtor vrača v preteklost ter pojasnjuje in utemeljuje dogajanje v sedanjosti. Posebnost njegovega pisanja so notranji monologi glavnih literarnih oseb, v katerih so neposredno izražena čustva, odzivanje na dogajanje in izpovedovanje. Porajajo se hrepenenje, dvom in zatekanje v sanje, toda zveza med Bojko in Brinom vendarle ostaja trdna. Povezuje ju tudi otrok. Avtor prikaže ljubezensko zgodbo, eno izmed mnogih, vendar samo njuno in zavezujočo. Poetičnost se sčasoma prevesi v prozaičnost. Je že tako: bolezen in smrt sta prelomnici in določili človekovega življenja. V odlomkih o bolezni avtor kot medicinski izvedenec piše strokovno in terminološko natančno. V knjigi je omenjeno kar nekaj znanih oseb, med njimi Mateja Koležnik, Polona Juh, Milenko Licul, Bina Štampe Žmavc in drugi. Na koncu romana se avtor zahvaljuje ženi Neti, da ga vodi skozi življenje, in sinu Aleku, ki mu je približal Boga. Na zadnji platnici so navedene besede pisateljice in dramaturginje Irene Štaudohar. Roman Drevesa se spominjajo Matjaža Zwittra je zanjo nežna, premišljena in pretresljiva pripoved o življenju in tem, kar ostane.
Kaja Teržan: Omamori05 Oct 202600:07:25
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Po pesniškem prvencu Kaje Teržan Delta, ki je bil nominiran za Veronikino nagrado in ki je predstavljal osnutek za performans z istim naslovom, je leta 2018 izšla njena zbirka Krog, ki je bila ovekovečena z Jenkovo nagrado. Zbirki Nekoč bom imela čas je sledil njen romaneskni prvenec Obračun, ki se je uvrstil med deseterico nominiranih romanov za kresnika. Najnovejša pesniška zbirka ima zanimiv naslov Omamori, kar v japonskem jeziku pomeni zaščitni amulet, talisman za varovanje pred silami zla. Ko se med branjem sprehajamo od ene pesmi do druge, res dobimo občutek kot da prebiramo podaljšane haikuje, ki nudijo preplet avtoričinih notranjih stanj z refleksijami iz zunanjega okolja. Predvsem so tu zvedave ptice: inteligentna vrana, lačni vrabec, radovedni golob, zvedava sova, raziskujoči kačji pastir pa tudi druge živali, ki se tu in tam pojavijo kot liki iz sanj; avtorica omenja belega psa pa ostrozobega zmaja, dlakave gosenice in divje Titove arabske konje, ki osvajajo srca deklic in prinašajo milino v slovenske vasi … Pesnica se zaveda, da možgani ne ločijo med fizično realnostjo in vizualizacijo, in to s pridom uporablja v svoji pisavi, ki nas počasi pripelje na križišče lucidnih sanj, mitoloških pripovedk, znanstvenih dejstev in doživetih utrinkov iz narave. Tako v zaključku pesmi Ledene rože piše: “… Kadar rečem, da te imam rada – zgolj preberem, / kar so ustvarile molekule vode na gladki površini moje kože.” V pesmi Težave z mejami pa svoj krog razmišljanj sklene z besedami: “… Rešuje me tiha Prisotnost, / na kateri počiva zahajajoče sonce, / da se mi zdi kakor neskončna, / a izgubljena, če se ne obrnem k njej.” Da, pesmi Kaje Teržan bi bilo mogoče razdeliti na več krajših pesmi, ki bi lahko delovale kot samostojne enote in s tem ne bi nič izgubile lirične čarobnosti. Vendar je njihov čar tudi v obsežnem pripovedovanju, ki naravo ne le personificira, temveč jo vpeljuje v večdimenzionalnost hermenevtičnega razumevanja in interpretiranja. Narava se v nekem trenutku spremeni v materine dojke, iz katerih priteče toplo mleko, spet v drugem trenutku širi zavedanje avtoričinega telesa, ki pridobiva nove izrastline in atribute. Vanj se naseljujejo tako tesnobna občutja kot ekstatična stanja, ki so v vsakem letnem času malo drugačna. Zanimiv je motiv reke, ki “podmazuje robnike mesta” in vijuga tako okrog mladih fantov kot po samotnih krožnicah, ki tvorijo meandre. V pesmi Steklena reka se celo poistoveti s sotočjem Save in Sore, ki s seboj prinašata njeno preteklost in prihodnost ob združitvi z Ljubljanico: “Bolje bi bilo, da ne razlagam, / kako mi gre, ko hodim / ob svojih nogah kot nerodna / varuhinja skritim tokovom, / ki slutijo vse čudežno / in vase jemljejo votle hlode / in galebe, ki so zašli … // Vse se meša: / odraslost, otroštvo, odmiranje, / bivanje v jeseni, v zimi, / ko steklena reka drži sonce / na spoštljivi razdalji, ko mu ničesar / ne obljublja, ono pa jo greje – enako / kot prej, le da pod malo drugačnim / kotom …” V pesmi Soba za izgubljene predmete se poistoveti z izgubljenim otrokom, ki si postavi blazino na obraz v želji, da ga nihče ne bi našel, dokler mu neznan glas ne odgovori, da ga pravzaprav nihče ne išče, kar ga prestavi v trenutek sedanjosti … V pesmi Na moji prostoživeči terasi, kjer se znajdejo tako invazivne rastline kot radovedne ptice, se hkrati poistoveti s svobodnim človekom in letečim semenom, ki zaide na sosednje terase. Pri tem satirično pripiše: “S sosedi je bolje imeti dobre odnose, / da se v pretekli prihodnosti nekdo ne domisli, / da mu po neki posvojeni pravici pripada / večji del morja s pristaniškim mestom / in z njegovo bogato kulturo … / Na moji prostoživeči terasi / sem koliko toliko svoboden človek. / Nekoč davno zasajena meta in grm rožmarina / me spominjata na kraje, kjer bom nekoč živela, / če bom le dovolj majhna, da me bo odnesel veter.” V pesniški zbirki Omamori ne manjka niti družbenokritičnih pesmi o neprepoznavanju lastne zasužnjenosti v sodobni družbi. Ena izmed njih je zagotovo Feminizem se ni zgodil, v kateri avtorica opisuje delo v tovarni, kjer ji sodelavka, “krepka kmečka deklina”, že na začetku odvrne, da ni potrebe po komunikaciji, kajti “ne bova zdaj tu odkrivali tople vode, ve se, kako je …” Bralcu pri tem sugerira, da bosta izpadli iz tehnološkega ritma, ki ga narekuje mašina, in bosta tako nekonkurenčni v svetu tekmovalnih delavcev, ki se trudijo izpolniti dnevno normo, kar je možno samo z osredotočenim delom v tišini. Vendar prav ta uslužna upognjenost pred kapitalistom in mašino, ki diktira ritem dela, pesnico spomni na njeno pesnjenje in lastno nesvobodo, saj očitajoče zapiše: “… Ti pa ne veš, kako je, / če si vzgajana kot tehnološka reprodukcija, / če si sama po sebi mašina, ti ne veš, / kako je če nimaš izbire, če si odvisna / od svoje moči in hitrosti in ritma / (tvoja pesem, Kaja, nima ritma, /njena zvočnost se klanja vsebini in vsebina, / pokorna umu, ni svobodna.)” Bolj kot družbene krivice in zavest o lastni nesvobodi pa zbirko Omamori preveva duh pravljičnosti oz. čarobnosti – kot da bi pesnica želela bralcu pričarati čarobni gozd iz otroštva, ki predstavlja nekakšen zrcalni odsev vsemogočega vesolja, kjer ni naključij, so zgolj variacije in projekcije lastnega psihičnega stanja – od otroške tesnobe do intuitivnega uzrtja lepote narave, ki pomeni vstopnico v svet svobode. V tridelno zastavljeni pesmi Senca poezije v zaključku zapiše: “Saj / pride trenutek, / ko se nikogaršnja / strast, lepota, modrost / osrediščijo / in si prost.” Zbirko Kaje Teržan Omamori lahko doumemo skozi lastne bralne refleksije, lucidne sanje in fragmente doživetij iz otroštva. Pomaga, če jo večkrat vzamemo v roke in jo “pobožamo po glavi.”
Robert Simonišek: Ameriška noč05 Oct 202600:05:38
Piše Urban Leskovar, bere Igor Velše. Roberta Simoniška poznamo kot pisatelja, pesnika, esejista in doktorja umetnostne zgodovine. Dvakrat je prejel Rožančevo nagrado za najboljšo zbirko esejev, prva mu je bila podeljena za Trk prostorov druga pa za zbirko Pejsaži – sanjati na soncu. Je tudi uveljavljen pesnik in prejemnik Jenkove nagrade, ki mu je bila podeljena za delo Vračanje k čistosti. V zbirki esejev z naslovom Ameriška noč popisuje svoje potovanje po ZDA. Na prvi pogled bi knjigi lahko pridali tudi oznako potopis in čeprav je ta moment vsekakor prisoten, je bolj kot ne v ozadju. Tudi točna geografska lega krajev, ki jih obiskuje avtor, nam nemalokrat ostane skrita, kar pozornost preusmerja drugam. Ameriška noč je predvsem delo, ki govori o potovanju vase, Simonišek pa pri tem raziskuje svojo osebno zgodovino in – kot se za ustvarjalca in poznavalca umetnosti spodobi – razvoj svojih estetskih preferenc. Precej prostora v knjigi je namenjenega interakcijam z umetniškimi objekti, pri čemer je zajet širok spekter ustvarjalnih disciplin, od literature do glasbe, slikarstva in instalacij. Avtor zagovarja, da moramo pri motrenju umetnosti nujno ugasniti svoj analitični aparat, pozabimo naj na umetnostno zgodovino, filozofske tokove in takšne ali drugačne metodologije, odsotnost teh orodij pa naj zamenja intuicija. Sama ideja ni zgrešena in spočetka se z avtorjem lahko strinjamo, močen odziv na dano umetniško delo je namreč nekaj globoko individualnega, nedosegljivega teoriji, ki prepogosto reducira na najmanjši skupni imenovalec. A kljub temu se zdi, da je Simonišek z neproblematiziranim sklicevanjem na moč intuicije izgubil svoj argumentacijski moment, brez katerega pa zbirka deluje preveč raztreseno in nebulozno. Čeprav si ob začetku vsakega poglavja pripravi nekakšen tematski peskovnik, njegovi zaključki prej spominjajo na meditacije kot na argumentacije. Ideja o primatu intuicije se tako izkaže za zanimivo v teoriji, ampak precej neoprijemljivo v praksi. Morebiti bi tu bolje deloval hibriden pristop, ki bi vsemu skupaj vendarle primešal še prvine teorije. Naj navedemo primer Simoniškovega soočenja z umetniškim delom in utemeljimo, zakaj zadeva deluje problematično. Avtor med vožnjo posluša poezijo Jamesa Wrighta, zatem se usuje plaz individualnih asociacij, vse dokler se Simonišek – in to precej arbitrarno – ne ustavi pri trditvi, da ga slišana poezija vrača v stik s starimi starši in predniki, ki jih nikoli ni poznal. Pri takih preskokih mu resnično težko sledimo, predvsem zato, ker nam o vsebini pesmi, ki jo je poslušal, ne sugerira ničesar konkretnega. Knjiga se tako – zvečine – bere kot serija skrajno osebnih asociacij na umetniška dela, ki nam ostajajo skrita. Recenzentu bi bilo precej lažje, če bi vedel, na kaj se avtor sploh odziva. Posledično je zbirka Ameriška noč polna sanjarjenj, ki ostajajo ujeta v zaporu avtorjevega individuuma. Pristop je vsekakor namenski, navsezadnje nam na to avtor namigne že v svojem zagovoru intuicije. A kljub vsem problemom, ki ob tem pristopu nastanejo, težko spregledamo, da je vse skupaj napisano v prijetnem žaru delovne vneme. Simoniškov ustvarjalni užitek je nalezljiv, in morebiti je prav to največja odlika knjige, čeravno v fiksaciji na hermetično zaprte asociacije izpade malce samovšečno. Opraviti imamo s primerom pisanja zaradi pisanja samega, avtor nas povabi, da se skupaj z njim utopimo v njegovih kontemplacijah, pri čemer namenoma ne ponuja ničesar celostnega, temveč zgolj bežne okruške refleksije. In morebiti sploh ni tako duhamorno, če avtorju sledimo po stranpoteh njegove domišljije, vsekakor gre za žlahtno dušo, ki s krhko občutljivostjo opazuje svet okoli sebe, a kljub naporom, da bi se zadovoljili z nebulozo avtorjeve intuicije, navsezadnje zadenemo še v čer pretirane poetične odmaknjenosti. Pisatelj angelsko lebdi nad kraji ZDA in se na svoji poti nikoli ne prizemlji, v tem smislu so njegovi zapisi ločeni od izkušnje, ki bi jo moral doživljati, nikoli se ne spusti na tla med smrtnike, pri čemer življenje od hrumečih ulic velemest do neskončnih prerij steče mimo njega. Če strnemo; nič ni narobe, če pisatelj uživa v sprehodu po lastni glavi in z bralcem deli asociacijske naplavine, ki jih je za sabo pustil tok interakcij z umetniškimi objekti. Simoniškov recepcijski aparat je bogat, avtor je velik poznavalec likovne umetnosti, klasične literature, glasbe in filozofije, vse skupaj osvežujoče dopolnjuje tudi njegovo poznavanje popularnih zvrsti – navsezadnje je slednje pri obisku ZDA, največje proizvajalke množične kulture, kar nujnost. A zbirka Ameriška noč ostaja preveč neoprijemljiva, bralcu pa ne ponuja ključa, s katerim bi jo lahko sam dešifriral in posledično osmislil. Resnica knjige, vse njene nianse in skrite poante lahko obstajajo zgolj v subjektivnosti avtorja. Škoda, da nam širina Simoniškovega duha posledično ostane nedostopna.
Digger02 Oct 202600:05:01
Bombastična epopeja Digger, novi projekt mehiškega režiserja Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, se bo decembra najbrž znašla na prav toliko seznamih najboljših pa tudi najslabših filmov leta. Politična satira, ki nadaljuje izročilo Kubrickovega Dr. Strangelova, ali pa pridigarsko jadikovanje, s kakršnim nam je postregel že Adam McKay v komediji Ne glejte gor? Polarizirani odzivi na Diggerja so po eni strani razumljivi, po drugi pa kratkovidni: v dobi generičnih, varnih franšiznih spektaklov bolj kot samo dobre ali slabe filme potrebujemo ljudi, ki se upajo lotiti tveganih, morda celo bizarnih podvigov. Kdor je pripravljen tvegati, lahko seveda tudi katastrofalno brcne v temo – kar vprašajte Francisa Forda Coppolo in njegov Megalopolis. Toda vsaj pomanjkanja ambicij mu, tako kot Iñárrituju, nihče ne more očitati. V Hollywoodu je en sam igralec, ki je znan po tem, da v vsak projekt vloži 110 odstotkov strasti in energije, en sam igralec, ki bo z golo voljo moči morda zmogel preseči kilave recenzije in se naposled dokopati do oskarja, ki si ga očitno tako zelo želi. Tom Cruise je pod filmsko masko in protetiko skoraj neprepoznaven, toda hkrati je Digger Rockwell lik, kakršnega je lahko upodobil samo on: človek, ki je s svojim pohlepom uničil svet, in hkrati edini človek, ki ga morda še lahko reši. To je tudi lik, ki nas spomni, da je Tom Cruise nekoč davno, preden je začel v vsakem filmu skakati s pečin in hoditi po vodi, veljal za vsestranskega igralca z nekonvencionalnim repertoarjem vlog. Film učinkuje veliko bolje, če pred ogledom ne veste ničesar o njegovem zapletu. Zato naj bo dovolj, če povemo, da je naftni magnat Digger Rockwell najbogatejši in najvplivnejši človek na planetu. Ko eksplozija na eni izmed njegovih naftnih ploščadi sproži verigo potencialno kataklizmičnih dogodkov, se ameriški politični vrh namesto v Beli hiši sestane v Diggerjevi teksaški palači: vanj polagajo upe, da bo, če ne že preprečil katastrofo, pa vsaj krivdo zanjo prevalil na kako drugo svetovno velesilo. Rockwell je megalomanski norec, vendar je dovolj karizmatičen, da bi se mu to celo lahko posrečilo. Digger je satira na račun svetovne elite milijarderjev, ki si je nadela plašnice, da se lahko v miru bogati naprej. Iñárritu diskurz zasidra okrog okoljskih sprememb in posledic človekovih posegov v naravno okolje. Čeprav od prvega do zadnjega prizora gledamo predvsem šov Toma Cruisa, je režiser zborček Diggerjevih petoliznikov zapolnil z izjemnimi igralci: John Goodman je ameriški predsednik Compson, Riz Ahmed panični okoljski znanstvenik, Sandra Hüller pa povzpetniška polsestra, ki poskuša družinsko ime oprati z "zelenimi iniciativami". Vsak izmed njih bo na neki točki dobil priložnost za svojo histerično diatribo; ti pompozni monologi grozijo, da bodo ton filma iz satire prevesili v samoparodijo. Največja hiba Diggerja je namreč to, da ne zaupa gledalcu: poanto nam znova in znova pojasnjuje pretirano eksplicitno, to pa je žaljivo za našo inteligenco, čeprav idejno ne ponuja absolutno ničesar revolucionarnega ali novega. Kljub temu pa je pred nami vizualna in strukturna mojstrovina: Iñárritu je zgradil labirintni, metafilmski gledališki oder, ki se lahko kosa s fantazijskimi svetovi Terryja Gilliama in Alejandra Jodorowskega. Njegova apokaliptična vizija konca sveta je ugnezdena nekje med bolečo lepoto in grotesko. Pod namerno neokusnimi pozlatami, ki bi navduševale Donalda Trumpa, režiser Birdmana in Barda ostaja zvest vprašanju, ki zaznamuje vso njegovo kariero: kako osmisliti svet, ki se je že zdavnaj odcepil od zdravorazumske logike in humanosti. V namerno teatralnost in ekscentričnost je zavil kot britev ostro trezno ugotovitev. Ozavestiti našo sokrivdo pri sedanjem stanju sveta je šele pol bitke. Zdaj je treba glede tega tudi kaj ukreniti. Piše: Ana Jurc Bere: Ajda Sokler
Fjord02 Oct 202600:03:16
Močno verna romunsko-norveška družina Gheorghiu se preseli v majhen obmorski kraj na Norveškem. S svojimi petimi otroki se kljub obojestranski zadržanosti uspešno vključi v lokalno skupnost. Mihai in Lisbet se zbližata s sosedi in sta vedno pripravljena priskočiti na pomoč, starejša otroka si hitro najdeta prijatelje. Toda ko učiteljica opazi modrice na telesu najstnice Elie, se najprej zgane šolski sistem, takoj potem pa tudi socialna služba. Poškodbo pripiše restriktivni vzgoji v družini Gheorghiu in sproži postopek za odvzem vseh otrok. Fjord (2026) je počasna in hkrati napeta proceduralna mojstrovina, ki jo je Cristian Mungiu, eden izmed prvakov romunskega ''novega vala'', posnel po resnični zgodbi družine Bodnariu. Film je poleg zlate palme v Cannesu letos prejel še več drugih priznanj, med drugim tudi nagrado kritikov in ekumenske žirije. V glavnih vlogah blestita romunska in norveška zvezdnika Sebastian Stan in Renate Reinsve; film je izjemen tudi zaradi podrobnega opisa hladnega nordijskega dogajalnega prostora, tako narave kot družbe, v kateri je pomrznjeno okolje skoraj samostojen lik. Za ta celovečerec je značilna dramaturgija, ki jo že dobro poznamo iz romunskih filmov: najprej prikaže tezo z drobnim, na videz nepomembnim zapletom, ki v antitezi pridobi široke, kompleksne razsežnosti in se potem izteče v razplet. Ta pa ni nujno sinteza. Skoraj bi lahko rekli, da se predvidljivo-nepredvidljivi vzorec iz ponavlja filma v film, ne glede na samo zgodbo; spomnimo se recimo filma Policijski, pridevnik (Corneliu Porumboiu, 2009) in še vrste drugih. Toda ne glede na to, v dramskih moralkah o sodobni družbi so Romuni še vedno najboljši. Fjord je, čeprav je postavljen v točno določen kraj, zadel nevralgično točko splošno prepoznavne sedanjosti. Konservativni, tradicionalni vzgoji postavlja nasproti sekularno, liberalno ureditev, družinski intimnosti posameznikov kolesje družbenih podsistemov, manjšino sooči z večino, tujce z domačini, pri tem pa se ne izogiba zagatam in nelagodnim dilemam tako ene kot druge strani. Na spolzkem terenu mešanja zasebnega in javnega interesa celovečerni film opozarja prav na to polarizacijo: že ob manjših nesporazumih strpnost hitro izpuhti, zavladajo predsodki, zakon moči in moč zakona. Film vrhunsko prikaže pasivno agresivnost pravičniške, prebujenske klike, ki si jemlje za zaslombo družbeni monopol nad nasiljem in poudarja, da je tudi vera v pravni sistem navsezadnje ''samo'' vera, ne dosti drugačna od vere družine Gheorghiu. Fjord, ki z ritmom počasnega drsenja ledenika ustvarja morasti občutek nemoči, je brez dvoma eden najbolj aktualnih in provokativnih filmov letošnjega leta. Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Bernard Stramič
Svetlana Slapšak: Kuhinja revežev28 Sep 202600:08:54
Piše Marija Švajncer, bereta Bernard Stramič in Ajda Sokler. V izzivalni knjigi Kuhinja revežev, Eseji in recepti se Svetlana Slapšak, ugledna antropologinja, klasična filologinja in angažirana premišljevalka, ukvarja z razvejano problematiko, ki je veliko več kot zgolj proučevanje kuhinje in kulinaričnih veščin. Že res, da je poglavitni cilj, kot pravi avtorica, prevrednotiti hrano revežev ter odkriti mehanizme in miselnost boja za novo enakost, vendar piše še o marsičem. Knjigo je napisala kot upor proti pohodu poceni hrane in očitnim socialnim razlikam. Poseben pomen pripisuje mikrozgodovinskemu raziskovanju. Prepričana je, da je danes tudi o hrani skoraj nemogoče pisati brez kontaminacije z ostrimi političnimi pomeni. Njeno teoretično prizadevanje je usmerjeno v politično zahtevo, ki se nanaša na novo revščino in vidike preživetja. Knjigo predstavi kot zbirko bolj veselih ostankov znanstvenih raziskav in celoto esejev, v katerih se vrača v zgodovino, razgrne sporočilo mitov, se zaustavi pri vznemirljivih temah današnjega časa in nazadnje ponudi še lastne izvirne recepte, po katerih se ravna v svoji kuhinji. Antropologija hrane je dodatek k številnim drugim antropologijam. Čeprav je predmet avtoričine obravnave na prvi pogled zožen na takšno ali drugačno kuhinjo, je glavna naravnanost torej politična angažiranost. Z njo antropologinja namerava prispevati svoj delež k spreminjanju sveta in boju proti socialnim razlikam, nepoštenosti in delitvi sveta na bogataše in reveže. Človekovo dostojanstvo in človečnost zanjo nista prazni besedi. V svojem bralno privlačnem in razgibanem slogu Svetlana Slapšak prikaže raznovrstnost in bogastvo idej, pojmov, prepričanj in celo ideologij, ki se porajajo v kuhinji. Pozorna je na družbeni kontekst pripravljanja hrane in opozarja na to, kako se bogati polaščajo revne kuhinje in se pri tem bolj ali manj sprenevedajo. »Fragmentarnost knjige je torej namerna: njen cilj je opozoriti na vseprisotnost pripravljanja hrane kot tovarne idej in hkrati na prenos teh idej v delo s hrano. Kuhinja revnih je ključni ustvarjalni preplet prostora, dela in premisleka, prostor eksperimenta, inovacij, iznajdljivosti, upanja in vere v enakost.« Svetlana Slapšak je v tokratnem pisanju tudi osebna. Na začetku se zahvali urednici Jelki Ciglenečki za opogumljanje, soprogu Božidarju pa za to, da je pogosto kuhal z njo in v zadnjem času še bolj pogosto kuha za oba. Hvaležna je emancipirani babici, nekakšni spontani feministki, ki je mladi intelektualki prepovedala šarjenje po domači kuhinji. Šele ko je babica zbolela, je vnukinja v kuhinji postorila, kar je bilo treba. Avtorica duhovito pripomni, da je babica to plemenito prenašala. V knjigi tudi izvemo, da sta se mati in oče ločila, ko ji je bilo štiri leta. Kasneje je na materino vprašanje, ali se strinja z novo poroko, odgovorila pritrdilno. Z očimom, filmskim direktorjem in svobodnim umetnikom, se je zbližala, za lep čas pa je zaživela z babico in podedovala njeno stanovanje. S tem se ji je odprla možnost, da je sprejemala goste in jim pripravljala domiselno sestavljene obroke. Revščino in boj za preživetje pa je zaradi skromne štipendije neposredno občutila med študijskim bivanjem v Grčiji. Tudi sicer se je Grčija močno vtisnila v njeno zavest. Kot velika poznavalka rada obnavlja vsebino starih mitov, slika pokrajino, se spominja grških ulic in podoživlja pisanost te stare kulture. Razkriva psihologijo samovoljnosti bogov in izročenost navadnih smrtnikov na milost in nemilost tem iracionalnim mogočnežem. Seveda ima v tem kaosu odločilno vlogo tudi hrana. Svetlane Slapšak so se dotaknile skrajnosti ob izbruhu grške politične in gospodarske krize. Omeni, da je v iskanju izhoda iz nje veliko ljudi obupalo in napravilo samomor. V Grčiji je spoznala iskreno gostoljubje in posebne obrede obdarovanja. Revni ljudje so njo in njeno druščino vedno sprejeli odprtih rok, radodarno in spoštljivo. Kot antropologinja ugotavlja, da se je tako kulinaričnih zadev kot drugih družbenih pojavov treba lotevati kritično, poglobljeno in objektivno. V prehranjevanju se zrcalijo družbena nasprotja, neenakost med ljudmi ter ne nazadnje tudi pojavi, kako se premožni polaščajo domislic kuhinje revežev ali pa se zgledujejo po njej. »Fantazma o hrani, ki se nenehno obnavlja in je nikoli ne primanjkuje, se pojavlja v vseh kulturah kot odgovor na strah pred lakoto in na realno nevarnost pomanjkanja hrane.« Tudi v drugih avtoričinih tako teoretičnih kot literarnih delih je znano njeno prizadevanje za resnico, vsebinsko opredeljeno kot širjenje meja znanja in odprtost za učenje. Pri tem zaupa v moč znanosti in kulture. Prav nič je ne more zaustaviti. Vsako leto objavlja nove in nove knjige in kar prekipeva od ustvarjalnega poleta. V svojem bogatem opusu ostaja zagnana aktivistka, kakršna je bila že v jugoslovanskih časih v Beogradu, kjer je doživela tudi aretacijo in nasilno kaznovanje tedanje oblasti. Marsikdaj ji ni bilo lahko. V osamosvojeni Sloveniji na svoji koži občuti odnos do prišlekov in tujcev iz tako imenovanih tretjih držav, v marsičem podcenjevalen in omalovažujoč, ne pa odklonilen do nekaterih njihovih jedi. Na koncu knjige Kuhinja revežev, Eseji in recepti je Svetlana Slapšak dodala še kopico izvirnih receptov – o mesu, zelenjavi, sladicah in še marsičem. Mogoče jih je brati kot navodila za pripravo tako običajnih jedi kot specialitet, hkrati pa kot literarno obarvano pisanje in opisovanje razgibanega početja – od rezanja, sekljanja in miksanja pa vse do počivanja testa, pečenja, cvrtja in še vsega mogočega ter že skoraj nemogočega. Avtorica pojasni, kaj izvorno pomeni beseda recept. To je latinska beseda receptum, pomeni pa sprejeto obveznost in obljubo, tako rekoč predpis za pripravo jedi. Seveda je izraz povezan še z zdravili. Tudi sicer je antropologinja etimološko natančna, nazorna in pojasnjevalna, kljub visoki strokovnosti in klasični izobrazbi pa tudi berljiva, iskriva in duhovita. Ne more si kaj, da ne bi malce pokarala površnosti novodobnih kuharjev, ki kraljujejo na televizijskih zaslonih. Kulinaričnih oddaj je že toliko, pomisli, da ne bo dovolj časa za ogled vseh teh kuharskih podvigov. Omeni tudi prodor kemije v prehransko dejavnost in gospodovanje v njej. Kot feministki in kritični razumnici ji ni vseeno, da so ženske primerne za dokazovanje v domači kuhinji, slavo in sloves pa poberejo moški s knjigami, javnimi nastopi in pozornostjo medijev. Čeprav je v ospredju dogajanje v kuhinji, pa Svetlana Slapšak piše tudi o vojnah in nasilju v svetu, ekoloških problemih sodobnega časa in posledicah človekove nečimrnosti. Vedoželjni bralci in bralke se bodo lahko seznanili tudi s kuharico in izbranimi izrazi jezikoslovca Vuka Karadžića. Še naš Jernej Kopitar je imel prste vmes: »Tukaj se skriva še en dobri duh, ki je imel rad jezike in jih je poznal, ki ni imel nič proti raznolikosti besed in nič proti laični kulturi, nasprotno: Jernej Kopitar, zaslužen za Balkan, usmerjen v strogo raziskovanje in srečo v raznolikosti.«
Alena Begić: Dan za izboljšave28 Sep 202600:07:48
Piše Sanja Podržaj, bereta Bernard Stramič in Ajda Sokler. Zbirka kratkih zgodb Dan za izboljšave je knjižni prvenec Alene Begić, ki je prvotno izšel leta 2022 v Zagrebu. Pisateljica bosanskih korenin se je rodila v Nemčiji ter odraščala med dvema državama in dvema jezikoma, katerima je dodala še tretjega, slovenščino, ko se je odločila za študij filozofije in primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je trenutno doktorska študentka. Štirinajst zgodb, ki jih lahko beremo v izvrstnem prevodu Klarise Jovanović, bolj kot avtoričino (med)narodnost odseva njeno filozofsko ozadje, saj protagoniste in protagonistke postavlja v situacije, ko se morajo soočiti z ustaljenimi predstavami, družbenimi normami, ki veljajo praktično za samoumevne, in idejami, v katere verjamemo, ne da bi o njih podvomili. Glavna odlika zbirke, ki zna marsikoga morda odvrniti od branja, so nevšečni liki, absurdne okoliščine, v katerih se znajdejo, in obilica črnega humorja. Zbirka z drznim in domiselnim slogom, ki se ne boji grdega, spominja na dela ameriške pisateljice Ottesse Moshfegh, ki prav tako piše o obstrancih, ljudeh, ki se ne morejo ali ne želijo vklopiti v družbo; v slovenščino sta prevedena romana Eileen in Moje leto počitka in sprostitve ter zbirka kratke proze Domotožje po drugem svetu. V zgodbah Alene Begić na primer beremo o ženski, ki si želi, da bi jo zadela kap, da bi končno lahko zapustila svojega partnerja; o družini, katere člani neizmerno onesrečujejo drug drugega; o ženski, ki želi z raznoraznimi pripomočki popraviti svoj videz, in o moškem, ki ga privlači prav njena grdost; o dekletu, ki edino strast najde v spanju … Izstopa izrazita telesnost, saj udi in oči podivjajo, se upirajo, poleg tega pa so tudi opisi likov zelo fizični, brez olepševanja, nasprotno, celo s pretiranimi grdimi lastnostmi, ki v bralki vzbudijo nelagodje, na trenutke tudi gnus. Vzemimo za primer zgodbi Ljudje s sončniki in Romantičen delavec. V prvi spremljamo družinski izlet na plažo. Na razgreti betonski ploščadi razprostrejo brisače mama, oče in hči, med njimi pa zeva odsotnost sina, ki je storil samomor. Hči, ki je pripovedovalka zgodbe, se sprašuje, kdo od njih, ki so ostali, bo odšel naslednji. Niso ena tistih srečnih družin, ki jih predstavljajo ljudje s sončniki: »Tu so bili napihnjeni Hello Kitty obroči in veseli, široki sončniki, ki so jih oni pogledovali deloma z zavistjo, deloma s strahom, ker so v ljudeh s sončniki videli posebno vrsto ljudi, ki svoje življenje jemlje resno. Po vsej verjetnosti so se jim drobnarije zdele pomembne, dogovarjali so se, kaj vse bodo vzeli s seboj na plažo, gotovo so imeli redno službo, terenca z velikim prtljažnikom, v katerega so lahko natlačili vse drobne potrebščine, s pomočjo katerih so negovali svoja življenja.« Nasprotno pa nesrečni družini, ki jo opazujemo, vedno kaj manjka, nikoli ni dovolj stvari za vse člane, kot bi bil nekdo vedno odveč. Gojijo iluzijo, da bi se lahko tudi oni spremenili v ljudi, kakršni so ljudje s sončniki. Prepričani so, da so sončniki, terenec in skrbno spakirane potrebščine za na plažo znaki srečnega in uspešnega življenja. Njihove neskladne in neugledne podloge za brisače predstavljajo nekakšen moralni poraz, zmotno verjamejo, da urejen videz pomeni tudi urejeno življenje. Ob zgodbi Ljudje s sončniki se poraja vzporednica z družbenimi omrežji, kjer zlahka dobimo vtis, da so življenja drugih bolj pestra, vznemirljiva in srečna od našega. Tudi podobe vsakdana so kurirane in zlahka si predstavljamo, da so vsi ti ljudje svoje življenje spravili v red, medtem ko se sami spopadamo s kaosom. Že Tolstoj v Ani Karenini piše: »Vse srečne družine so si podobne; vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.« Morda je to še posebej resnično v času algoritmov, ki nam eno za drugo servirajo variacije ene in iste podobe sreče in uspeha. Morda je nesreča družine iz te zgodbe v tem, da se primerjajo ne samo z drugimi, temveč z ideali, ki so zanje nedosegljivi, s tem pa samo poglabljajo svoje nezadovoljstvo. Podobno se zgodba Romantičen delavec poigrava z ustaljeno predstavo o uspešnosti, o ideji večnega napredka, ki smo jo prenesli tudi na osebno raven. Protagonistka zgodbe nima nobene želje po tem, da bi se izboljšala ali da bi napredovala. Ni ambiciozna kot njena visokostorilnostna mati, ki vedno najde čas in prostor za dodatno delo. Prav nasprotno, želi si samo spati in vsako delo dobesedno izgubi izpred oči, ki nočejo in nočejo sodelovati z njo. Na srečo pa njena mati naleti na oglas za romantičnega delavca: »Od nekdaj je znano, da nas romantika paralizira, nas delovno onesposobi. In na tem svetu je v resnici zelo malo ljudi, ki so sposobni za nedelo. Ker pa ob nedelu ne moreš preživeti, smo delo prilagodili tako, da zaposleni lahko dela, ne da bi se odpovedal svoji romantiki. Za kaj takega ni treba biti ambiciozen in ni treba biti sposoben za timsko delo. Zadošča nam, da opravi, kar je nujno, v glavi pa razmišlja, o čemer hoče.« Podobno se tudi druge zgodbe norčujejo iz ideje nenehnega izboljševanja, s katero je obsedena naša družba. Najbolj očitno morda v naslovni zgodbi Dan za izboljšave, v kateri moški pripoveduje o svoji grdi partnerki, ki si prek spleta kar naprej naroča raznorazne naprave in preparate, s katerimi bi čim bolj popravila svoj videz, a njega privlači prav njena grdost: s poželenjem opisuje njen grdi obraz, žabjim krakom podobne prste, izboklino na vratu, kriv in masten nos, štrleča ušesa in podbradek. Najraje pa jo gleda, kako si vsako sredo namesti vse pripomočke hkrati in se v miru popravlja. Ob tem zlahka pomislimo na lepotne vplivnice in vse njihove jutranje in večerne rutine z neskončno množico produktov za izboljšanje kože, las, beline zob in še česa. Zbirka Alene Begić Dan za izboljšave je polna podobnih pretiranih in do absurda pripeljanih situacij, ki s humorjem in grotesko razgaljajo družbene patologije, kot so obsedenost z videzom in podobo ali ideje o napredku, uspehu, storilnosti in nenehnem samoizboljševanju. Nevšečni, tudi nevrotični in narcisoidni liki in bizarne situacije, v katerih se znajdejo, ponujajo vpogled v to, kako zelo smo te ideale ponotranjili in kako malo prostora pri tem ostane za tisto človeško, ki ni vedno lepo, kaj šele popolno, je pa vendarle del nas. Čar zgodb pa je tudi v tem, da jih lahko beremo zelo analitično, v njih iščemo pomene in povezave, lahko pa se zgolj prepustimo njihovi nenavadnosti in uživamo v čudoviti čudnosti.
Silvester Plotajs Sicoe: moje srce je čisto umazano 28 Sep 202600:10:19
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ajda Sokler in Bernard Stramič. Druga pesniška zbirka akademskega slikarja in pesnika Silvestra Plotajsa Sicoeja ima naslov moje srce je čisto umazano. Ker sem pesmi, nastale od marca 1997 do konca leta 2008 prvič prebirala v rokopisu že pred skoraj dvajsetimi leti, bi lahko zapisala, da je pred mano nova stara zbirka poezije. Besedna igra se malce nanaša na protislovnost v naslovu zbirke, s katero avtor svoje srce opiše kot čisto umazano. Že tu se kaže njegova dvojnost v načinu ustvarjanja: v nasprotju s spontanimi pesniškimi zapisi izpostavlja povsem premišljen naslov kot vrzel, skozi katero naj pride bralec do vsebinskega središča njegove pesniške zbirke. Silvester Plotajs Sicoe je predvsem priznan akademski slikar, pri čemer besede in barve v njegovem ustvarjanju izhajajo iz istega umetniškega jedra. S spontanim nanašanjem barv in oblik na belino platna pripoveduje zgodbe, ki nastajajo pred njegovimi očmi in ekspresivno preoblikovane rastejo iz njegove notranjosti, tako kot z vijuganjem črt na belini papirja piše črke in besede pesmi, ki sočasno zorijo v njem. Obe izreki, vizualna in besedna, se napajata v istem izviru: v pesmi vdihuje barve, v slike vpenja besede. Že v prvi pesniški zbirki Hiša srca, ki je izšla pred skoraj tridesetimi leti, je bila večina njegovih pesmi ljubezenskih, namenjenih Sari, ljubici, ženi, vili, angelu – njegovi muzi. V spremnem besedilu Pesemski zapisi pod lastne slike je literarna kritičarka Tea Štoka že leta 1998 zapisala, da so pesmi na slikah »sproščene, polne mladostnega zagona, svetlobe in živih, pristnih čustev, predvsem občudovanja in očaranosti nad čudežem ljubezni in pripadnosti«. Pri pripravi Plotajsovih del za razstavo Poetika v Koroški galeriji likovnih umetnosti sem leta 2008 prebirala rokopisno zbirko pesmi Kaktus, da bi razumela slike, danes imam v roki pesniško zbirko moje srce je čisto umazano, ki jo berem v atraktivno zasnovani knjižni obliki, opremljeni in oblikovani tako, da z mislimi nisem daleč od pesnikovih vizualnih podob. Za Plotajsa so značilne slike, polne pisanih barv in igrivih podob, pa tudi besed in verzov, ki jih piše na platno. Ob branju njegovih pesmi pa se zdi, da so tako otipljivo žive, kot bi zrli na njegove izslikane podobe. Njegove pesmi niso nič drugačne od slik, ki so tako silovito samosvoje, pritegnejo z močjo natrpanosti in plast za plastjo logično naloženega nereda ter so urejene po zakonih, ki si jih avtor sam določa pri načrtnem upodabljanju razbitosti, raztrganosti in navidezni naključnosti. Tako kot njegova vizualna dela ne sledijo klasičnemu modernističnemu slikarstvu, temveč vsebinsko in formalno ubirajo svojo smer – sam pravi, da je neoekspresionist oziroma pankerski kubist –, tako tudi pesmi ubirajo svojo pot. Ne lirskega ne vizualnega zapisovalca ne zanima svet, skrit pod površjem. Ne slika in ne piše o razpokah v sistemu, o širših družbenih procesih, odnosih moči kapitala in političnih igrah. Njegov svet je neizmerno subtilen, zastoje in praznine, vrzeli in razpoke išče s srcem na dlani. Ljubitelj zgodb, pesnik spontanih nagibov in občudovalec neponovljivega išče vse bolj izginjajočo individualnost, ki se utaplja v množično popularni enakosti. S pesmijo množica očitno razkriva samosvoj odnos do sveta: »čutim množico / divjih src ki se / prerivajo skozi meglo / gozdov … želijo si ljubezni / ki se jim svetlolasa / nasmiha za obzorjem.« V nasprotju s sodobno ljubezensko poezijo, ki pogosto raziskuje telesnost, strast, celo brutalno neposrednost v radikalni telesni liriki, je v Plotajsovih pesmih ljubezen sublimna. V klasičnem slovenskem intimizmu se v ljubezen pogosto prikradejo skepticizem, ironija, minljivost in bivanjska tesnoba, ta poezija pa ohranja skoraj sakralno čistost. Kjer drugi pesniki v ljubezenskem odnosu vidijo odtujenost ali nezmožnost popolnega zlitja dveh svetov, Plotajs vztraja pri veri v odrešujočo moč ljubezni. Njegov pristop ni analitičen ali globoko razumsko dvomljiv, temveč predan in občudujoč. Ljubezen razume kot edini svetli in sveti prostor v razrvanosti kriznih žarišč, vojn, ekoloških katastrof in lažnih novic, pri tem pa kot lirski subjekt ne zapada v težko filozofsko premišljevanje. Njegova metafizika je preprosta, izkušnja ljubezni pa neposredna in očiščena balasta vsakdanjega sveta, politike ali kapitala. Ženska zanj ni le telesno bitje, ampak angel in tudi muza. Ta poezija se tako bolj nagiba k tradiciji novoromantičnega idealiziranja, kjer je ljubljena oseba ideal in vir trajne svetlobe, ne le objekt trenutne strasti, kjer pesmi dišijo po resničnosti, obarvani z določenim razpoloženjem, vznemirjenjem in čustvenostjo. Medtem ko se velik del sodobne poezije odziva na kaos sveta s fragmentiranostjo, ironijo in angažiranostjo, Plotajsova lirika deluje kot prostor upora z nežnostjo, občudovanjem, pripadnostjo, ljubeznijo. Postane varno zavetje, azil: »na robu vesolja hiša / v njej moje srce / oblečeno v škrlat« (prebujenje) Osredotočenost na mikrosvet dveh ljubljenih oseb, družine in narave ni beg pred realnostjo, temveč zavestna odločitev za edino resničnost, ki je zanj pomembna – za dosledno svetost odnosov: »v rokah držim / otroka / visoko ga dvignem / proti nebu / med prsti na nogah / mi polzi potok / blizu izvira sem / polna luna / osvetljuje / krik po življenju // delam se da sem / posoda za utrip srca / a ne / jaz sem utripajoče / iztrgano srce / z dišečim / srčkom v rokah« (lunine sanje) S poetiko med seboj in svetom, sredi nenehnega informacijskega tornada, Plotajs ustvarja zid, za katerim kot sanjač skriva svojo občutljivo notranjost. Tako kot je bilo spomladi na pregledni razstavi Kako sanjati nazaj v ljubljanski Mestni galeriji na njegovih slikah mogoče prebirati tudi poezijo, se v knjigi pesmi pred bralcem sprehajajo njegove podobe. V zbirki je 118 tipografsko urejenih pesmi brez velikih črk in ločil, nastalih med letoma 1997 in 2009, med katere se na samostojnih straneh včasih vrinejo še štiri pesmi v rokopisu, natisnjene v različnih barvah. Pri tem nikakor ne gre za razbijanje monotonosti, saj je oblikovalka Nataša Šušteršič Plotajs poleg uporabe slikarjevih značilnih barv za tisk besedila in različnih barv papirja prek vse knjige razvrstila tudi njegove podobe: sedem celostranskih, tri prek dveh strani in še deset vinjet med besedili. Kot Plotajs od gledalca vedno zahteva nenehno pozornost, ponuja enako občutje tudi tako dinamično oblikovana knjiga. Poseben čar zgradbe pesniške zbirke sta pesmi zimska za saro v rokopisni obliki z rdečimi črkami, izpisana je na predlistu zbirke, ter na zaključni strani v modrem rokopisu pesem prihodnost: »z očmi prebadam / nebo in zemljo / diham skozi / modro žametno / tišino // … lebdim med sanjami / in prihodnostjo / nimam časa / za preteklost / moja pot vijuga / v svetlobo …« Obe pesmi sta nastali leta 2025 in simbolično napovedujeta nadaljevanje v novi zbirki, ki očitno že nastaja. Slike, ki osupnejo gledalca, saj so po neposrednosti komaj primerljive z današnjimi likovnimi svetovi drugih umetnikov, in nove pesmi Silvestra Plotajsa Sicoeja, ki s sporočilom, da je življenje užitek, slikarstvo in poezija pa strast, delujejo poživljajoče in bodo brez dvoma nov izziv za avtorja, gledalce in bralce.
Mala Drama: Nam se to ne more zgodit 27 Sep 202600:02:17
Mala Drama, petek, 25. september 2026 Radio Slovenija, informativne oddaje, 26. september 2026 (daljša verzija)

V Mali Drami je bila sinoči prva slovenska uprizoritev romana Bettine Wilpert Nam se to ne more zgodit v dramatizaciji Lare Fritz in Philippa Matthiasa Müllerja, režirala pa jo je Eva Nina Lampič. V predstavi, ki odpira vprašanja pogledov na spolno nasilje, na posilstvo, in obravnava posledice, ki prizadenejo žrtev ter obremenijo odnose v prijateljski skupini, igrajo Nina Ivanišin, Maruša Majer, Timon Šturbej in Domen Novak. Na gledališki premieri je bila Magda Tušar:

Aleš Berger: Noč v Zagorju (SNG Nova Gorica)25 Sep 202600:01:30
Odrski kalejdoskop predstavlja življenjsko in umetniško pot tomajskega iskalca lepote in pravice, ki je svoje življenje pri dvaindvajsetih letih sklenil leta 1926, nekaj mesecev po obisku revirjev in prečuti noči na železniški postaji Zagorje. Uprizoritev je poklon letošnjemu Kosovelovemu letu, posvečeno stoletnici pesnikove smrti. Avtorica priredbe in režiserka: Neda R. Bric Asistentka režiserke in dramaturginja: Karin Winkler Lektorica: Klasja Kovačič Scenograf: Marco Juratovec Kostumografinja: Nataša Recer Avtorica videa: Polona Pila Rusjan Zupan Avtorja glasbe: Silence Svetovalec za gib: Branko Potočan Oblikovalec svetlobe: Matjaž Bajc Oblikovalec zvoka: Jure Mavrič Igrajo: Peter Harl, Anuša Kodelja, Borut Petrović k. g., Maja Poljanec, Matija Rupel, Jakob Šfiligoj, Urška Taufer
Ljubljeno bitje25 Sep 202600:03:30
Esteban Martínez, cenjeni režiser srednjih let, se po daljši odsotnosti vrne v rodno Španijo, kjer pripravlja svoj novi celovečerec. Na kosilu se sreča s svojo zdaj že odraslo hčerko Emilio, ne najbolj uspešno igralko, s katero v času svoje odsotnosti in njenega odraščanja ni bil v stiku. Esteban ji zagotovi profesionalen pristop na snemanju, vendar stare frustracije in nepredelane rane ves čas vdirajo na filmsko prizorišče in v njun zapleten zasebni odnos. Film Ljubljeno bitje je vešče režiral Rodrigo Sorogoyen, ki ga tudi pri nas poznamo po izjemni podeželski psihološki kriminalki Zveri. Filmov-o-snemanju-filma je toliko, da bi jih lahko označili skoraj za samostojen žanr. Očitno v karieri vsakega avtorja nastopi trenutek, ko se mu zazdi, da lahko na to temo pove nekaj novega. Vendar je Ljubljeno bitje vsaj v enaki meri tudi film o odnosu oče–hči. V obeh vlogah blestita vsak s svojo izjemno prezenco Javier Bardem in Victoria Luengo. Scenarij oziroma film je bil delno improviziran, kar pripomore k zanimivemu ritmu dialogov, ki odražajo zadrego in zadržanost, tudi napetost in nepredvidljivost. Vse to skozi sam proces snemanja, ki je najbolj »nenaravna«, lažna in izumetničena dejavnost, polna motenj, popravkov, logističnih zapletov in prekinitev, privede do trenutkov globoke notranje resnice in osebne ranljivosti. V tem pogledu Ljubljeno bitje večkrat spomni na Sentimentalno vrednost, prejemnika nagrade Grand Prix lani v Cannesu. Teh »lažnih« sestavnih delov filma Rodrigo Sorogoyen niti ne skriva, nasprotno, z godardovskimi elementi, kot sta preskakujoča montaža in prehajanje v različne filmske formate in slikovne sloge, jih celo poudarja. In znova, prav to pripomore k zanimivemu prehajanju iz filma v resničnost oziroma iz zaigranih odnosov na več ravneh v notranje psihološke procese tako hčere, igralke kot očeta, režiserja. Podobno vlogo ima tudi uporaba prizorišča, neprijazno polpuščavsko okolje, v katerem so tako rekoč edina živa bitja ljudje – izpostavljeni, skoraj goli pred sabo in nami. Če zgodba kostumskega filma-v-filmu obuja špansko kolonialistično zgodbo, pa je Ljubljeno bitje obenem tudi pripoved o tem, da so se časi spremenili. Dinamika polomljene starševske ljubezni si podaja roko z dinamiko moči, ki vsaj v javnosti ni več nekaznovana. Različne zlorabe v imenu umetnosti, ki so jih nekoč dopuščali v imenu višjega cilja in so celo proslavile določene ustvarjalce, neredko pa so izvirale le iz pritlehnih impulzov, danes niso več sprejemljive, in tako se Estebanu del ekipe tudi upre in ga zapusti. A kako bo s hčerko? Na intimni ravni pa ostajajo zadeve bolj zapletene in nedorečene …
Dino Pešut: Granatiranje - Premiera v Cankarjevem domu v Ljubljani 23 Sep 202600:01:33
V dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu v Ljubljani so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili nagrajeno besedilo hrvaškega avtorja Dina Pešuta z naslovom Granatiranje; prevedel ga je Alen Jelen, ki je predstavo tudi režiral. Uprizoritev je nastala v produkciji ŠKUC Gledališča v sodelovanju s Cankarjevim domom in Zavodom Kolaž. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Prevajalec in režiser: Alen Jelen Igrata: Luka Grbić (Miloš), Luka Bokšan (Rudi) Dramaturg: Tilen Oblak Kostumograf: Claudi Sovrè Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič Tonski mojster: Jure Žigon Didžej: Marcel Obal Oblikovalec svetlobe: Janko Oven Lektorica: Klasja Zala Kovačič Produkcija: ŠKUC gledališče Koprodukcija: Cankarjev dom, Zavod Kolaž Sofinancer: Mestna občina Ljubljana, oddelek za kulturo Morda vas zanima tudi
Marko Kravos: Kar in kar maj 21 Sep 202600:07:10
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Kaj bi lahko pomenil naslov Kar in kar maj? Razumeli bi, če bi avtor napisal Kar in kar naj, toda dodani maj je nekaj posebnega in dovolj zgovornega. To je pomladni mesec, ko vse cveti in že skoraj pozabljamo, kako nas je pozimi zeblo in nam je bilo kar sitno. Dozdevalo se nam je, da trave ne bodo nikoli več ozelenele in se bodo sivi in pusti dnevi vlekli kot jara kača. Marko Kravos je tudi v zrelem obdobju svojega pesniškega snovanja pesnik pomladi, nove rasti in prebujenja. Že res, da je v zbirki nekaj pesmi, ki pozvanjajo kot nekakšne predsmrtnice, toda poglavitno je, da prevladujejo hvalnice življenja. Pesnik je pomladno radoživ, igriv, duhovit in celo navihan. Njegov korenjak se imenuje brizgavec in ima narisane klobuk in brčice. Zapisal se je ljubezni, zna se smejati na svoj račun. Ni mu nerodno, da bi se razgalil, saj je še vedno ves mlad in vihrav. Odgovor na pisanost življenja, minevanje in slutnjo konca je njegova poezija sama. Tako kot Prešeren zapoje, naj poet ne jenja peti, se tudi Kravos predaja verzom, s katerimi zaustavlja odhod s tega sveta. Piše stihe in stihi pišejo njega. Zna storiti, da vse postane smiselno in barvito, odene se v posebno milino. Ponuja veselje, vmes dahne kaj osebnega, družbenokritičnega in filozofskega. V pesmih je zgoščen njegov čas. Veliko ve in verze ovije z življenjsko modrostjo, a ga kdaj pa kdaj osrečujeta tudi domnevna nevednost in novo iskanje. Radosti se in se čudi in je malce ironičen. Ves blag je, dobronameren in ohranjevalec upanja. Zlepa ga ne bo zapustilo, čeprav so se srednja leta že poslovila. Postal je zlat poblisk na listu poezije, ljubezen je tista moč, ki mu daje polet in zamaknjenost. »Nadnaravno vznemirjen in neizkušen, / sladostrastno sam, na kraju vsega / ljubim. In ni me sram.« Erotika je posredovana kot nežna čutnost in zadovoljstvo, da življenje ponuja toliko raznovrstnih užitkov. Če mu preostanejo samo še bežni in komaj opazni dotiki, je tudi to dragoceno. Izrekati je mogoče osrečujoče besede in se veseliti dvojine, možnosti znotraj nje in vsega, kar se bo primerilo ali pa se ne bo zgodilo. Nič zato, pesem bo zazvenela in njen zven bo pričevanje o živosti in optimizmu. Poet se ne brani niti naključja, saj mu lahko prinese vse mogoče in nori svet za kratek čas uredi v prijetno preživljanje in odzivanje na zunanje dogajanje. Rad ima dvojnosti in kar nekaj verzov nameni duši in telesu. Navaja vprašanja in daje neposredne ali večpomenske odgovore. Če ni hudiča, duše nihče ne preizkuša. Je duša potem še kaj vredna? Kot kava, kratka, grenka: kjer ni tesnobe, ni odrešenja. Duša včasih ponagaja, veselo čivkne, potem pa kar odleti. »Za vselej zavlada mir za oba, / ko se razideta. Nič več pekla.« Že res, toda občutila sta tudi raj. Skupaj jima je bilo toplo in razigrano, vedno znova se jima je dozdevalo, da večnost vendarle ni samo prazna beseda in lažno upanje. Srce je bílo glasno, zdaj enakomerno, zdaj z razmetanimi utripi: »Srce je ambivalentno čutilo, / Moško in žensko in še vse drugo. // Vse bolj je v svojih dejanjih / neprištevno, a marljivo.« Pesnik z verzi odganja zlo tega sveta. Spomni se na Auschwitz, pomisli na otroške krike v Gazi in resignirano zapiše, da zadušenega zla ne bo nikoli konec. Lahko se zazre v vesolje, toda tudi tam ne najde niti pomiritve niti odrešitve. Njegova zapuščina postaja poročilo o življenju in slepilu časa. »Če se le najde kdo, ki ti odkupi / večno ljubezen in bližnjo smrt.« S formalnega vidika se Marko Kravos večinoma drži pravopisnih pravil, le nekaj pesmi je napisanih brez ločil. Tu in tam omeni tudi kaj iz slovnice, na primer predlog, da je treba m izgovoriti kot nezveneči ustnični pripornik z implozijo. Pripomni pa tudi, da slovnica nima pravil za rok nežnosti, saj nikjer ni zapisan dovršni čas izliva. Tu in tam se verzi končajo z rimo. Pomembna spoznanja so zapisana v ležečem ali krepkem tisku, beseda ž i v pa celo razprto. Življenjske resnice, globoka vednost in šaljive domislice so urejene v kitice različnih dolžin. Nekatere pesmi so kratke, vendar izpovedno nadvse globoke in polnokrvne. Kravos se domisli celo tega, da na koncu pesmi pod črto doda nekakšno opombo ali morda pojasnilo, med drugim seznanitev o tem, da je v slovensko poezijo končno uvedel motiv zajca, dolgoušca, ki se, kot pravi, v detelji sladostrastno pôja. V poeziji Marka Kravosa je veliko besednih iger, parafraz in aluzij. Za hip se pojavi lepa Vida, kaj kmalu pred nami zaplava usodna riba Faronika, starozavezna Adam in Eva pa sta prav dobro vedela, kako in kaj, avtor bi dodal, kar in kar maj. V pesniški zbirki s tem naslovom sta umetniško prepričljivo povezani univerzalnost in individualnost. Jezikoslovka in slovenistka Vesna Mikolič je pesniško zbirko Kar in kar maj v spremni besedi, že kar študiji, ovrednotila kot zrelo podobo Kravosove bogate in prepoznavne poetike in destilat dolgoletnega pesniškega ustvarjanja, v katerem so se izoblikovali ključni gradniki njegovega izraza. Lahkotnost je združena z mislijo, humor z metafiziko, ironija z nežnostjo. Zbirko preveva dvojno gibanje. Zavedanje minevanja in ljubezen sta sili, ki dopolnjujeta druga drugo.
Andrej Tomažin: Osiromašeni uran21 Sep 202600:09:41
Piše Vid Bešter, bere Igor Velše. Osiromašeni uran, drugi roman in peta knjiga Andreja Tomažina, prinaša dobro znano, lahko bi rekli že kar klasično temo. Brezimni prvoosebni pripovedovalec, moški na robu srednjih let, je svoje življenje virtuozno zminiral do te mere, da je v njem postal stranski lik, ki bo zapustil komaj kakšno sled, pa še ta bo najverjetneje prišla na dan pri kakšnem terapevtu. Tako se vsaj vidi sam. Bralčeva naloga je dokaj zahtevna, kajti malodušni pripovedovalec nima dovolj volje ali moči, da bi svojo zgodbo povedal od začetka do konca. Začne jo brez razloga in konča, še preden bi se kaj spremenilo. Roman je sestavljen iz kratkih poglavij, ki pogosto preskakujejo med spomini in sedanjostjo, med sanjami in budnostjo, med stvarnostjo in virtualnostjo. Zaradi teh preskokov tudi kratke serije poglavij, v katerih se pripovedna nit ne prekine, delujejo nekako razvezano. Občutek je, kakor da pobiramo s tal črepinje kakšne niti ne posebno dragocene vaze in jih poskušamo sestaviti nazaj v nekakšno celoto. Pri tem nam vedno manjka nekaj kosov in celota nikakor ne postane skladna, življenje pa se ne unese. Sčasoma vendarle razberemo nekaj bolj ali manj gotovih okoliščin. Roman se dogaja v času epidemije koronavirusa. Pripovedovalec se je po lastni izbiri osamil v razpadajoči vaški hiši na Dolenjskem, ki jo je podedoval po nedavno umrlem očetu. Svojo partnerko Danajo je varal z neko Nino. Njegova hčerka Klara ima smrtno nevarno srčno bolezen. Pripovedovalčev izstop iz sveta prekinjajo pogovori z ženskami: z neznanko na poti v München, z medicinsko sestro v tamkajšnji bolnišnici za srčne bolezni, pa s sosedo z motnjo v razvoju, Beti in s spolnimi delavkami na spletnih pretočnih klepetalnicah. Večinoma pa seveda z Danajo in Nino ‒ v spominih in sedanjosti, iz oči v oči in prek telefona. Moških sogovornikov skoraj nima ‒ redki pogovori z njimi niso pogovori s soljudmi, ampak izključno s funkcijami: z zdravnikom, kirurgom, veterinarjem in bivšim šefom. Vztrajno se spominja le enigmatičnega in ambivalentnega očeta. Očitno naj bi Tomažin želel, da v vsem tem razberemo poskus soočenja s pripovedovalčevimi odnosi, z njegovim sinovstvom, partnerstvom, očetovstvom ‒ zato seveda tudi podnaslov: Roman o ljubezni. Vendar pripovedovalec o svojih odnosih predvsem molči. Čeprav skoraj obsesivno, že kar pretirano natančno opisuje svoje ‒ tudi nepomembne ‒ geste in vzgibe, se ne razlaga, opravičuje ali pojasnjuje. Nasprotno temu pa ženske, še posebej Danaja in Nina, veliko govorijo, očitajo, poskušajo razumeti in razložiti položaj, v katerem so se znašle skupaj z njim in v katerem je pripovedovalec praktično povsem pasiven. Razlika je tudi jezikovna oziroma stilistična. Pripovedovalčev izraz, ki je obremenjen z gestami in fizičnim svetom, je sproščen in površen, pogovoren. “Govor” žensk pa je zapisan v drugačnem registru, spominja na pisane besede, s kakršnimi se danes preko raznih aplikacij še najpogosteje sporazumevamo. Pripovedovalčeve sobesednice si prizadevajo za pojmovno natančnost in poštenost. Kadar se protagonist sooči z Danajo ali Nino, smo tako priče dvema samonanašalnima stiloma: na eni strani je njegov molk, na drugi monolog njegove sogovornice. Seveda to nikakor ne pomeni, da pripovedovalec ne filozofira ‒ kakšen moški bi pa bil, če ne bi sem ter tja navrgel kakšne splošne ugotovitve ‒ a se temu početju ponavadi predaja nepričakovano in skoraj nikoli v dialogu. Filozofira sam. Njegovi aforizmi bralca ujamejo nepripravljenega. Iz ust vase zaprtega pripovedovalca jih ne pričakujemo, zato delujejo kot nekakšni nagovori bralcu, ki prebijajo pripovedovalčevo vasezaverovanost. Tomažin s temi prijemi nadaljuje svoje raziskovanje pisanja onkraj avtorjeve smrti, kakršnega se je loteval že v prejšnjih delih. Tudi v Osiromašenem uranu je vse prepuščeno bralcu in vse nasprotuje literarnoteoretskim svetim kravam. Besedilo je samo po sebi pravzaprav grdo ‒ ne ponuja utehe v estetiki niti se ne utemeljuje z mojstrstvom. Zaradi pasivnosti pripovedovalca, ki se ves čas obsesivno in okorno vrača k nepomembnemu, je bralec prisiljen namesto protagonista sprejemati odločitve o tem, kateri detajli v pripovedi so pomembni, pa tudi kaj, če sploh kaj, pomenijo. Roman ne ponuja utehe v spoznanju. Tuje ostaja nedostopno in nerazumljeno. Avtor nas s črepinjasto strukturo in načinom pripovedi ves čas opozarja na bralčevo vlogo in odgovornost za uspeh literarnega dela. Osrednja poteza pripovedovalčeve izkušnje ‒ osnovni gradnik njegove pasivnosti ‒ je občutek zmedenosti in nemoči. Zdi se, da nam hoče na vsak način dopovedati, da svoji vlogi očeta, partnerja in odrasle osebe nasploh ni kos. Najbolj izrazito je to v odnosu do hčerke Klare. Ob njenih vprašanjih in vedenju zelo pogosto poudarja svojo zmedenost, negotovost, nevednost in izgubo nadzora. Večkrat reagira brez razloga in nerazumljivo nasilno. Skratka, svoj odnos do bitja, ki je od njega odvisno, izrablja, da bi poudaril, kako nima vseh odgovorov. Bralčeva sodba je torej lahka: protagonist je slab človek. Ne da se pomagati – do obeh žensk, Nine in Danaje, se je obnašal kot prasec. Res ni kos svoji partnerski in očetovski vlogi. Vedno prelaga odgovornost na druge. V odnosih in svetu se je iztrošil in sedaj živi z bornim ostankom, z odpadkom … Tudi Tomažin sicer najbrž noče, da bi pripovedovalcu preveč prizanašali. Molčeči protagonist, ki ima kot prvoosebni pripovedovalec nad pripovedjo absolutno oblast, se odpove možnosti, da bi predstavil svojo plat zgodbe, svoje razloge, svoja čustva. Tako se znajdemo v nenavadnem položaju: kljub prvoosebni pripovedi imamo na voljo predvsem Danajino in Ninino videnje in razumevanje dogodkov. Struktura romana, njegova luknjavost, nas proti naši volji postavi v vlogo razsodnika: poskušamo ugotoviti, kaj se je zares zgodilo, kar pa se, še preden se zares dobro zavemo, obrne v vprašanje: kdo je kriv? Molčeči obdolženec? Zgovorni oškodovanki? Namesto, da bi bil bralec v svoji interpretaciji neobremenjen, je bralska svoboda od avtorske intence v romanu reinterpretirana v dušebrižniško odgovornost za pasivnega protagonista. V Osiromašenem uranu ima bralec vso odgovornost in je v tem pogledu v enakem položaju kot Nina in Danaja, ki kljub vsemu skušata ugotoviti, kaj pripovedovalec vendar hoče. Tomažin je s tem vendarle malce nadgradil kliše zmedenega in samodestruktivnega moškega: ker se pripovedovalec pred očitki žensk ne brani, se svoje krivde in odgovornosti očitno vsaj nekoliko le zaveda. Mogoče mu je treba pač vse oprostiti, saj je, kot kaže, hudo depresiven? Ali pa je to le bralčeva iluzija? Z vsako interpretacijo se je mogoče igrati v neskončnost, kar pa je seveda manj zabavno, kot se sliši. Osiromašeni uran hoče biti ‒ tako trdi na platnici in na zavihku ‒ roman o bližini in odnosih, a se izkaže bolj za nekakšno čudno, neodločno obtožnico svojega protagonista in pripovedovalca. Zato je bolj roman o neki specifični, ne posebno privlačni moškosti oziroma o njenem porazu in razpadu ter njegovih posledicah. To bi bila lahko zanimiva in relevantna tema, vendar je roman prezaposlen s preusmerjanjem pozornosti, prelaganjem odgovornosti in tudi prepovršen v obravnavi svojih motivov in v izrazu. Bralci, z vsako stranjo opozorjeni na svoje dolžnosti in odgovornosti, bi avtorju in pripovedovalcu povsem upravičeno očitali, da sta zanemarila svoje.
Vida Simoniti: Optimisti21 Sep 202600:06:28
Piše Blaž Kavšek, bere Jure Franko. Optimisti so romaneskni prvenec filozofa in umetnostnega zgodovinarja Vida Simonitija. Največji del romana zaseda zgodba Valentina Volka, mladeniča iz Kassla, sina slovenskih imigrantov v Nemčiji. V najstniških letih se pod mentorstvom lokalnega duhovnika slovenskih korenin navduši nad literaturo in svojim slovenstvom ter se v Ljubljano odpravi študirat primerjalno književnost in slovenistiko. Spremljamo njegove odprave iz študentske sobice v Rožni dolini, s katerimi odkriva ljubljansko umetniško sceno v predkriznem koščku 21. stoletja. Gre za svet posthumanističnih seminarjev, branj poezije in pretencioznih zabav. Še bolj je to svet sramu pred neprebranimi klasikami in strahu pred preveliko sentimentalnostjo, sramu in strahu pred vsem nespodobno avtentičnim in pred vsakršno preprostostjo. Sociološki kontekst torej, kjer se ne zdi trapasto izjaviti, da je »željo […] treba misliti z Lacanom«. Simoniti je v roman vpeljal kriminalko in ljubezensko zgodbo. Gonilo prve je gimnazijski profesor matematike Rupnik, ki se ujame v isti milje kot Valentin, toda zaradi popolnoma drugačnih, bolj ciničnih, vendar enako obsesivnih motivacij. Ljubezenska zgodba pa se nanaša na Valentinov odnos z Diano, mamo svojega prijatelja Petra, mladega povzpetnika na ljubljanski intelektualni sceni. Peter je zaradi družinskega pedigreja samoumevno vpet v okolje, v katero se na vse pretege želita vpeti Valentin in Rupnik, pri čemer avtor njuni hrepenenji z vsakim kodrom zgodbe zaostruje, izpolnjuje ter ju približuje imploziji. Milje, v katerem so udeleženi Rupnik, Valentin in Peter, eksplodira v policijski raciji, tragični smrti in velikih javnih demonstracijah. Roman Vida Simonitija Optimisti je smiselno vrednotiti na dveh ravneh: mikro in makro. Na mikroravni je tekst domiseln in avtor se očitno dobro počuti na nivoju situacije, celo še bolj ozko: na nivoju bežnih opažanj in opazk. Opisi zagrenjenega zmačkanega Rupnika, ki pobruha svojega dijaka, posameznih čustvenih pogovorov ali majhne ugotovitve o strukturi intelektualne scene so kompetentni in bistroumni. Nevsiljivo spreten je denimo že uvodni prizor, kafkovsko ujet nekje med budnostjo in spancem, človeškostjo in živalskostjo. Bolj neučinkovit pa je roman na makroravni. Vse bolj kompleksno spletanje z začetka avtonomnih naracij, ki smo mu priča v drugi polovici precej obsežne knjige, zgolj po inerciji razrešuje nastavljene probleme. Gre bolj za nizanje intrig kot za globinsko preizkušanje likov. Kriminalna podstat zgodbe, ki prevladuje v drugi polovici romana, na trenutke deluje precej karikaturno, kot neumestno bombastičen dodatek k orisu neke scene, ki bi bil morda bolj prepričljiv, če bi pisatelj uporabil manj pompozna sredstva. Sporočilno najbolj izrazit element romana je sprememba fokusa v zadnjem poglavju. Pripoved preskoči deset let. Iz Ljubljane se preseli v London, presedla z Valentina, njegovih problemov in nerazrešenosti odnosa z Diano in ljubljansko sceno na njegovega sostanovalca iz tiste študentske sobice v Rožni dolini Aljošo in na Petrovo nekdanje dekle Anamarijo. Lika, ki sta v pripovedi, preobremenjeni z Valentinom Volkom, ostala neopažena, se ga zdaj komaj še spomnita. S tem se roman tako rekoč odpove čustvenim zastavkom svojih prvih devetdesetih odstotkov. Bralcu se z Aljošo in Anamarijo v zadnjem poglavju razkrije drugačen sistem vrednot, obsesij, skrbi in ambicij, kot jih je vajen iz večjega dela knjige. Ob tem se mu na hitro razkrije tudi neka druga Ljubljana, ki je samozavestno živela poleg Valentinove. Kontekst se iz predkrizne Ljubljane razširi na velikanska svetova anglosaškega literarnega in akademskega dogajanja ter evropske birokracije. Odpre se v negotovo prihodnost, pri čemer tista stara Ljubljana postane ne nujno nepomembna, a povsem postranska postaja ljudi, ki jih je nekoč gojila. To razčaranje je najbolj otipljiv prispevek romana. Po eni strani manjša moč anksioznih prepričanj o pomembnosti in usodnosti izkušnje posameznika, po drugi strani pa smeši pregovorno samozagledanost provincialnih intelektualnih mehurčkov. Istočasno bi sicer lahko rekli, da majhen, individualen, ljubljanski delček življenja Valentina Volka, od katerega se roman sicer zavestno oddalji oziroma nanj pozabi, Simoniti navda s polnopomenskostjo, ki jo napoveduje romanov epigraf, vzet iz Rilkejevih Pisem mlademu pesniku. Za ljudi, ki močno čutijo, namreč ni »pustih« ali »neznatnih« krajev, piše Rilke. Kljub temu pa tako tovrstno razčaranje kot romantizacija razčaranega ne vzpostavita zares jasne sodbe o Valentinovem svetu niti o večjem svetu, ki ga je z Aljošo in Anamarijo nadomestil. Pri tem ni dovolj zanimiva niti ta neodločnost. Optimisti Vida Simonitija so študija o odraščanju, eksperimentiranju, stremljenju in stremuštvu, ki pa je morda malce preveč pomirjena sama s seboj, da bi se bila zmožna izreči o čem večjem od sebe. Sicer na trenutke očitno spretno napisan roman obetajočega pisca na koncu samozadovoljno izzveni kot vaja v nekogaršnji nostalgiji.
Ivan Viripajev: Iranska konferenca20 Sep 202600:01:49
Ivan Viripajev: Iranska konferenca SNG Drama Ljubljana, sezona 2026/27, premiera 19. 9. 2026 V novo gledališko sezono Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana vstopa z uprizoritvijo drame sodobnega dramatika in filmskega režiserja Ivana Viripajeva Iranska konferenca v režiji Nine Rajić Kranjac. Srečanje na akademski ravni, na katerem naj bi pretresali poglede na dogajanje v Iranu z vidikov kulturnih razlik, oboroževanja, vladajočega nasilnega režima in teoloških nazorov se sprevrže v medsebojno obračunavanje, ki z izhodiščno témo nima več nič skupnega. Predstavo si je na premieri ogledala Petra Tanko.
Oasis: Don`t Look Back in Anger (Ne ozri se v gnevu)18 Sep 202600:04:38
Skupina Oasis je bila ena od največjih rokovskih zasedb devetdesetih, znana tako po glasbi kot po nenehnih sporih med vodjema skupine, bratoma Gallagher. Njuni nesporazumi so tudi privedli do končnega konflikta na rokovskem festivalu v Parizu leta 2009, ko so člani zasedbe Bloc Party pred koncem svojega dela obiskovalcem sporočili žalostno novico, da skupina Oasis ne bo prišla na oder, ker ne obstaja več. To je tudi iztočnica tega dokumentarnega filma. Takoj po tem uvodu film preskoči na predlansko napoved vnovične združitve skupine in lanske, v hipu razprodane turneje. Film, ki nosi ime po eni največjih uspešnic zasedbe, ni samo zbirka koncertnih in dokumentarnih posnetkov, temveč je skrbno sestavljena celota, ki postopno gradi razpoloženje in predstavlja izgradnjo odnosov – tako med bratoma kot skupino in občinstvom. Še posebej dobro je to izpeljano skozi kratke perspektive oboževalcev z različnih delov sveta, od Južne Koreje do Brazilije in seveda njihove domače Severne Anglije, kjer jih spoznamo, ko turneja obišče njihovo mesto. Dokumentarec je poseben tudi zato, ker je njegov scenarist nominiranec za oskarja Steven Knight, sicer avtor priljubljene serije Birminghamske tolpe, scenarija za prihodnjega Bonda, tudi filma Maria o operni divi Marii Callas in celo kviza Kako postati milijonar. Film sicer ne odstopa pretirano od priljubljenih formatov tovrstnih glasbeno-koncertnih dokumentarcev, vendar je rezultat vseeno bolj izpiljen in bi lahko prepričal tudi gledalce, ki pred ogledom niso bili veliki oboževalci skupine Oasis. A primarno je seveda namenjen tistim, ki jo spremljajo skozi leta. Medtem ko se osredotoča na posamezne uspešnice, prizorišča koncertov in oboževalce, spotoma predstavi brata Gallagher, burno zgodovino in v kontrastu skoraj neverjetno normalnost njunega trenutnega odnosa, vse skupaj pa začini z nemalo humorja. Ta odlično uravnoteži razpoloženje, ki predvsem pri zgodbah oboževalcev nekoliko zajadra v sentimentalnost, dodatno pa popestri tudi prikaz bratov Gallagher. Čeprav film sprva stopnjuje napetost, ali se bo zgodil nov spor, se Liam in Noel v skupnih scenah izkažeta kot skoraj dolgočasno uravnotežena, razumevajoča in profesionalna. Prav ta pridevnik je najprimernejši tudi za celoten film. Ponudi namreč vse, česar bi si lahko oboževalec Oasis želel: glasbo, izpovedi bratov, pričevanja oboževalcev o tem, kaj jim skupina pomeni, posnetke rajajočih množic z vsega sveta. Ob premišljeno vključenih koščkih nostalgije in energičnosti rokovske glasbe bi človek lahko hitro spregledal tisto, kar je izpuščeno. Le na eni točki se Liam namreč opraviči obiskovalcem za cene vstopnic, pa še to v šali. Lanska turneja se je namreč pokazala kot primer najslabše prakse, saj so bile zaradi izkoriščevalskega dinamičnega določanja cen vstopnice marsikomu nedostopne. S tem so Oasis na cedilu pustili svoje v filmu večkrat poudarjene korenine v delavskem razredu. Položaj z cenami vstopnic je sicer boljši na njihovi napovedani turneji za prihodnje leto, a to je druga težava filma Don’t Look Back in Anger (Ne ozri se v gnevu). Z napovedjo nove turneje takoj po premieri filma ta še bolj očitno deluje kot dveurni oglas – in to ne samo za plošče in pretakanje glasbe, temveč tudi povsem neposredno za prihodnjo turnejo. To je past, ki so se ji številni odmevni glasbeni dokumentarci izognili, pri čemer velja omeniti Oasis bližnje člane zasedbe Pulp s filmom o življenju, smrti in supermarketih, ki prav tako odlično vklopi oboževalce, ali pa skupino The National, ki v filmu Mistaken for Strangers precej bolj izvirno preučuje bratske spore v bandu. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Jure Franko, iz oddaje Gremo v kino.
Filharmoniki Baltskega morja in Lana Trotovšek na sklepnem koncertu 74. Ljubljana festivala17 Sep 202600:10:23
Glasbeni utrip, 16. 9. 2026, piše in bere Mihael Kozjek. Letošnjo edicijo Ljubljana festivala je sklenil niz simfoničnih koncertov vrhunskih orkestrov svetovnega slovesa. Kot zadnji je 8. septembra 2026 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma nastopil Filharmonični orkester Baltskega morja, ki ga je leta 2008 ustanovil Kristjan Järvi in ga sestavljajo mladi glasbeniki iz držav ob Baltskem morju. Zasedbo zaznamuje igranje na pamet torej brez notnih stojal in not, na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma pa so – z izjemo nižjih godal – vsi glasbeniki stali in mestoma tudi zamenjali kakšno pozicijo. Filharmonike Baltskega morja je v Ljubljani vodil ameriški dirigent Robert Treviño, njihov sicer umetniški partner in glavni gostujoči dirigent. Pred koncertno generalko se je z njim pogovarjal glasbeni urednik Primož Trdan in ga povprašal o delovanju orkestra in njegovi prepoznavni značilnosti: "Baltski filharmonični orkester je zelo mlad orkester in vsi glasbeniki igrajo na pamet. To pomeni, da nimamo notnih stojal in ne uporabljamo notnega gradiva. Za vsak program porabimo teden dni, v katerem intenzivno vadimo in na ta način ves čas vzpostavljamo tesne medsebojne odnose. Mislim, da česa takšnega v svetu ne boste našli prav pogosto, še posebej pri izvajanju tako zahtevnega in čudovitega programa. Ko nastopamo na ta način, imamo med seboj neposredno povezavo; nimamo možnosti, da bi se – kot se včasih reče – z glavami zakopali v note. Pri tem nikakor ne želim reči česa slabšalnega. Igrati glasbo na pamet je namreč zares zahtevno. Povprečen profesionalni orkester preprosto nima časa, da bi sploh pomislil na takšen projekt, saj od vsakega posameznika zahteva mesece priprav, nato pa potrebujemo še nekoliko več časa za vaje na odru, da lahko skupaj z glasbeniki in dirigentom vse skupaj zares dobro deluje. To je bolj podobno tistemu, kar bi pričakovali, kar gledate godalni kvartet. Gre za izjemno visoko stopnjo medsebojne interakcije in prav zaradi tega nastane veliko bolj čvrsta energija, ki jo občutijo tudi poslušalci. Seveda moramo omeniti še nekaj. Člani Baltskega filharmoničnega orkestra so večinoma precej mladi glasbeniki. Ne moremo mu reči mladinski orkester, saj so glasbeniki v svojih dvajsetih in tridesetih letih vendar so mladi in ta mladostna energija je zelo nalezljiva. Občinstvo ta izkušnja običajno resnično prevzame". Čeprav glasbeniki Filharmoničnega orkestra Baltskega morja prihajajo iz pregovorno hladnega severa, pa v njih tli vroče glasbeno srce. Spored z močnim finskim pridihom je uvedel Cantus Arcticus Einojuhanija Rautavaare, ki je v svojem osnovnem bistvu koncert za ptičje petje in orkester. V njem glasbeniki ptičje petje, posneto v močvirjih na severu Finske, dopolnjujejo in bogatijo z izpisanim, skorajda onomatopoetskim posnemanjem ptičjih zvokov in zgoščanjem Rautavaarove zvočne teksture. Glasbeniki so na oder Gallusove dvorane prihajali postopoma, s tihimi, premišljenimi koraki in navidezno povsem sproščeno, a vsakič dostojanstveno držo. Z zvoki, ki so jih izvabili iz svojih glasbil, pa tudi s koreografskim pridihom, saj so nekateri z menjavanjem pozicij oder dojemali kot naravni habitat ptic, so organsko prepletli posnetke ptičjega petja. V tistih delih, ki jih zaznamuje bolj konsonantna harmonija, pa so z vzvalovano, homogeno in nadvse uravnoteženo igro poustvarili vso tisto mistično ozračje in prvinsko naravo Rautavaarove partiture, ki je zazvenela sveže, izvirno tudi za današnji čas, in celovito zaokrožena. Kar je orkester nakazal v uvodni skladbi, je potrdil v nadaljevanju pri izvedbi Violinskega koncerta št. 1 v g-molu Maxa Brucha, v katerem se je kot solistka predstavila mednarodno uveljavljena slovenska glasbenica Lana Trotovšek. Orkester jo je spremljal – in dopolnjeval – s prožno igro, nadzorovano dinamiko, morda mestoma mehkejšo artikulacijo, predvsem pa z izjemno energijo, ki jo črpa iz medsebojne povezanosti in mladostnega elana. Solistka se je izkazala z brezkompromisnim pristopom v obeh krajnih stavkih, nasploh pa s pojočim tonom in muzikalno prefinjenostjo, ki je bila še posebej povzdignjena v osrednjem stavku. Čeprav bi morda v bolj dramatičnih odsekih pričakovali intenzivnejšo artikulacijo, več dramatičnosti in sunkovitih dinamičnih sprememb, pa je bil njen interpretativni pristop izrazno močan, poglobljen, plastična, izjemno senzibilna igra pa ob visoki izvajalski ravni nadvse kompatibilna s preostalim orkestrom. Svoje odlike je poudarila tudi v dodatku – Sarabandi iz Partite za solo violino št. 2 v d-molu Johanna Sebastiana Bacha. Za več kot zgledno urejeno skupno igro je skrbel dirigent Robert Treviño. Spočetka se je sicer zdelo, da bi bil dinamični razpon lahko še večji in da je orkester solistko na nekaj piano mestih malce preglasil, a Treviño je orkestrov potencial vselej potrpežljivo hranil za nekaj ključnih izbruhov, predvsem pa za živahni sklepni rondo. Močnejšo individualno noto je Treviño vdahnil sklepni skladbi sporeda – Sibeliusovi 5. simfoniji, ki je kot subtilno rdečo nit programa ali vsaj obeh krajnih skladb izpostavila ptice. Sibeliusova Peta je spričo goste orkestracije in mestoma razdrobljene fakture, v kateri se skorajda spontano prelivajo številni drobni melodični motivi, skoraj njegovi okruški, izvajalsko zahtevno za vsak orkester, še zlasti pa, če se izvedbe lotiš »na pamet«. A glasbeniki Filharmoničnega orkestra Baltskega morja so bili pod vodstvom ameriškega dirigenta partituri več kot le kos, pa čeprav tehnična izvedba ni bila vselej brezhibna; intonacija na začetku počasnega stavka je bila malce vprašljiva, včasih so bila v glasnejših tutti delih podhranjena godala, tu in tam se je pojavil tudi kakšen tehnični zdrs ali napačen vstop. Bolj kot to pa je izvedbo zaznamovalo ogromno tistih majcenih detajlov, kot je bil sklepni let labodov, ki so se ob plastični agogiki in dinamiki, naravnih gradacijah in njihovih umiritvah ter samozavestni, energični in mestoma skoraj poplesavajoči igri zdaj nežno, zdaj odločneje zalesketali iz te znamenite Sibeliusove glasbe z značilnim severnjaških pridihom. Filharmonični orkester Baltskega morja je odličen orkester, morda ne ravno na isti ravni, kot Državna kapela iz Dresdna ali Londonski simfonični orkester, ponuja pa neponovljivo, živo glasbeno izkušnjo s posebno energijo, ki jo lahko ponudijo samo nadarjeni mladi glasbeniki, povezani v izvajalsko telo, ki diha kot eno.
Khatia Buniatishvili in Berlinski simfoniki na 74. Ljubljana Festivalu17 Sep 202600:03:39
Glasbeni utrip, 16. 9. 2026, piše Maruša Frelih. Letošnji Festival Ljubljana je bil tudi v znamenju prvovrstnega pianizma – poleg redne gostje, znamenite Marthe Argerich, sta nastopila še vrhunska pianista mlajše generacije Bruce Liu in Yuja Wang, kot zadnja na tej biserni ogrlici pa še gruzijska pianistka Khatia Buniatishvili. Na oder Gallusove dvorane je stopila v družbi Berlinskih simfonikov pod taktirko islandskega dirigenta Gudnija Emilssona. Koncert je bil že nekaj časa razprodan, zanimanje zanj pa veliko. Razprodana dvorana je tako dobila svoj odgovor že po prvih klavirskih taktih – pravzaprav je žareča energija na oder privela že s samim prihodom Kathie Buniatishvili. Pianistka se je predstavila s priljubljenim Prvim klavirskim koncertom Čajkovskega in naravnost blestela. Igro tovrstnih interpretov je težko ubesediti – tehnična brezhibnost, odrska prezenca ter dih jemajoči liricizem – vse je izhajalo iz neke skoraj neverjetne danosti. Izjemni so bili kontrasti – mehkobna koprena piano odsekov, ki poslušalca drži na nitki, občutek, kot da se je ustavil čas in da med vsemi strahotami sveta obstaja le še ta mehurček nežnosti, pretanjenosti in lepote. Na drugi strani pa ognjevitost, ki je izbruhnila v silovitih pasažah in se preobrazila v skoraj neukrotljivo moč. Ko je igral le orkester, je z gibi telesa frazirala in se gibala z njim – kot nekakšen drugi dirigent. Posebej izrazit je bil prehod v vrhunec tretjega stavka, ki se je izkazal tudi za dramaturški vrhunec celotnega dela. Z gesto rok se je obrnila proti orkestru, kot bi vodila nevidno nit energije, in jo nato spustila v poslednje bravurozne takte. Stoječe ovacije so bile pričakovane, pianistka pa je občinstvu podarila še dva dodatka. Zdi se, da ima Buniatishvili sposobnost, da njen nastop postane skoraj gledališki dogodek, vendar pa tu ne gre zgolj za teatralnost ali golo željo po učinku. Njena neposrednost vre iz umetniških globin, zato na odru ne deluje oddaljeno, kot nekdo, ki pripada drugemu svetu – čeprav bi ob njenem igranju pomislili, da zares prihaja z drugega sveta. Berlinski simfoniki so se ob njeni igri izkazali za precej zanesljive sopotnike, čeprav so se mestoma ozirali za pianistko, ki je bila vsekakor neizprosni vodja te umetniške odprave. Kljub temu da njihove igre ne bi ravno kovali med zvezde, so solistko vselej podprli v ključnih trenutkih Koncerta. Urok pa je skoraj povsem nehal delovati ob njihovi izvedbi Beethovnove 7. simfonije, ko se je le ta iz stavka v stavek vse bolj spreminjala v nekakšno zvočno kuliso. Kljub vidni angažiranosti dirigenta Gudnija Emilssona, ki je z muzikalnimi gestami želel od izvedbe nekaj več kot le zbrano in vneto prebiranje Beethovnove partiture, ni uspel uresničiti idej, ki bi nosile poseben pečat dirigenta. Ustvarja se občutek, da se danes pozablja, da so velika, poznana dela lahko past – občinstvo primamijo v dvorano, vendar ne brez posebnih zahtev po vrhunski izvedbi. Če je torej Khatia Buniatishvili pokazala, kako lahko interpretacija poslušalca zadrži na robu sedeža, je Beethoven ostal udobno v naslanjaču.
© My Podcast Data · Independent project · Data from Apple & Spotify