Explorez tous les épisodes du podcast Petkova centrifuga

Rumena. To bi bila zagotovo prevladujoča barva tedna. Rumena majica, rumeni ognjeni zublji, rumena izžeta in izsušena pustinja travišč, ki klonijo pod novim vročinskim valom. K rumeni lahko, kakopak, kot vodilno metaforo tedna primaknemo še ogenj. Od tistega, ki ta hip pustoši na toliko delih sveta, do tistega v nas, ki kdaj ugasne in se – kot se za poletje spodobi – znova prižge. Rumeno in ognjeno žehto v tokratni Centrifugi ožema Maja Ratej.

Svetovno nogometno prvenstvo je končano, vojne pa se nadaljujejo in celo stopnjujejo. »Trump je že desetkrat začel in končal napade na Iran in zelo verjetno se bo to nadaljevalo tudi v naslednjih mesecih,« pravi profesor na ekonomski fakulteti Marko Jaklič. Plovne poti se zapirajo, vlade se pripravljajo tudi na najbolj črne scenarije. Medtem se slovenska javnost ukvarja z novimi eskapadami slovenske politike. Meje so padle tako globoko, da dna niti ne vidimo več, ugotavljajo analitiki, ki napovedujejo še eno politično vročo jesen. Državljane čakajo lokalne volitve in štirje referendumi.

Tokrat smo v centrifugi zavrteli burno politično dogajanje, se postavili v vrsto čakajočih za vpis pri novi ginekologinji v Sežani, z maturantkami in maturanti zaplesali četvorko, podprli naše pogumne čebelarje, ki so se uprli trgovski mafiji, in o tem opranem in ožetem tednu napisali še basen, ki se začne takole: »Dobrodošli, to je naš živalski paradiž, ki mu vlada siva miš …« Vas zanima, kako se basen konča?

V tem tednu sta se srečala verjetno najvplivnejša človeka na svetu, v Sloveniji pa sta se srečevala dva na videz povsem nasprotna politična svetova. In medtem slovenska kultura na Dunaju kljub slovenskemu bojkotu Pesmi Evrovizije ni ostala povsem prezrta.

Nova vlada RS je v zadnjih fazah oblikovanja. Čeprav še ne vemo zagotovo, kdo vse jo bo sestavljal, je slovenskim državljanom že s sprejetjem interventnega t. i. omnibus zakona jasno nakazala, kakšno politiko namerava izvajati in na kakšen način bo to počela. Skozi prizmo najverjetnejše podobe slovenske prihodnosti lahko tudi aktualne dogodke na mednarodnem prizorišču dojemamo drugače, kot smo jih doslej.

Pomlad je prav kičasta, vse cveti, kar pa pri številnih sproža alergije. Tudi na zblaznelem političnem parketu kaže, da skoraj vsi parlamentarci trpijo za alergijo – na nasprotno politično opcijo. Ko na levi vidijo desne, se v njih začnejo nabirati velike gmote sluzi, prav tako kot velja tudi obratno. Četrta izredna seja državnega zbora je zelo nazorno izrisala novo politično realnost popolne ideološke razklanosti. Prava poslastica za ljubitelje srhljivk, boksa, pa tudi manj reguliranih borilnih športov.

"Teksas" v slovenski politiki se nadaljuje. Nova koalicija je izrisana, četrta Janševa vlada pravzaprav sestavljena, pa nas imajo še vedno za norce in nadaljujejo skrivalnice. Še predsednica republike je zmedena. Pa družinski člani morebitnih bodočih ministrov tudi, zato je prvak SDS moral končno javno spregovoriti o potencialnem mandatarstvu. Medtem ko poslanci v državnem zboru na glasovnicah igrajo "tri v vrsto", evropski komisar za energijo napoveduje najhujšo energetsko krizo v zgodovini. 40 let po najhujši jedrski nesreči v zgodovini.

Vsega je preveč. Snovi za učence, informacij za ljudi, dogodkov za Centrifugo. Harlekinke kaosa, vojn, dekretov in izrednih razmer pa se razmnožujejo. Le kakšna je bralna pismenost odraslih? Čas je za pank. Naj bodo režimi, ki prihajajo, kakršni koli. Vsak režim enkrat pade. Pank pa nikoli. Petkovo centrifugo sta zložila tonski mojster Maks Pust in Gašper Andrinek. Komad Glup in mlad je uporabljen z dovoljenjem glasbene skupine Demm.

Ste opazili, da ni več političnih vicev? Verjetno jih ni, ker je politika postala tako absurdna, da je težko ustvariti boljšo šalo od tiste, ki je resnična. Ali povedano nekoliko drugače: ko klovna spustiš v palačo, palača postane cirkus. V Petkovi centrifugi se ne moremo več izogniti konfliktom in vojnim žariščem. Posledice vojn, ki nas obkrožajo in ogrožajo, tudi drago orožje, s katerim rušijo in ubijajo, plačujemo mi, državljanke, državljani, davkoplačevalke, davkoplačevalci, in ne tisti, ki vojne netijo.

V naslednjih dveh do treh tednih bodo Združene države Amerike Iran napadale še posebej močno. Donald Trump napoveduje, da jih bo vrnil »v kameno dobo, kamor sodijo.« Žal vse več avtokratov po svetu dela vse, da bomo na koncu v kameni dobi pristali vsi. Izraelsko-iranska skupine Sistanagila, ki deluje v Berlinu, medtem s svojim ustvarjanjem sporoča, da medsebojno poslušanje in radovednost povezujeta. Pravijo, da težava niso ljudje, ampak vlade in politiki.

Viri:

1. Iransko-izraelski ansambel Sistanagil: "projekt, ki je mogoč le v Berlinu – ne v Izraelu ne v Iranu", MMC RTV Slovenija
2. Sistanagila - Live Full Length Concert at the Neukölner Opera
3. Smrt na meji, Tednik, TV Slovenija
4. Druga jutranja kronika, 2. april 2026, Radio Slovenija
5. Prof. dr. Siniša Malešević: Bolj kot svetovna vojna je nevarno večje število regionalnih vojn, Prvi
6. Dogodki in odmevi, 30. marec 2026, Radio Slovenija
7. Mirko Cigler: Bo Trump začel kopensko ofenzivo v Iranu?, Prvi
8. Ekonomist Kovač o podražitvah, vladi in Petrolu, 30. marec 2026, Odmevi
9. Dogodki in Odmevi, 31. marec 2026, Prvi
10. Umetnost možnega: Politika, denar in videotrakovi (Primož Cirman in Silvester Šurla)
11. Aktualna tema: Navedbe v prisluhih so zaskrbljujoče, Slovenija bi lahko padla še nižje na lestvici zaznave korupcije, Prvi
12. Druga jutranja kronika, 1. april, Radio Slovenija
13. Hafis: Zbirka zapleši z menoj, Tribuna
14. Zapleši z menoj, 108 divje sladkih pesmi sufijskega mojstra

V Petkovi centrifugi tokrat o volilnem molku, kričečih zmagah, velikih ambicijah in boju človeštva s samim sabo. Teden je opral Damjan Zorc.

Fekalije vedno pripavajo na površje ob ravno pravem času. Zgodila se nam je prisluškovalna afera, v kateri pomembni posamezniki prostodušno razlagajo delovanje korupcijske hobotnice v državi. In potem se izkaže, da se afera ni zgodila, ampak jo je pri izraelski obveščevalni agenciji naročil nekdo iz Slovenije, vse sledi pa vodijo na Trstenjakovo v Ljubljani.

Izvedeli bomo, zakaj policisti vsak dan nosijo pištole in zakaj peki tudi v največji poletni vročini sleherni dan zakurijo krušno peč. Pa tudi to, kako državotvorni so slovenski politiki, ko si polena mečejo pod noge ne samo doma, ampak tudi pred tujci. Kako bomo morda namesto druge Švice kmalu postali vsaj polovična Švica?

Sredi tedna je umrl profesor dr. Alojz Ihan, zapisal se je v naš kolektivni spomin zlasti v času covida in za sabo pustil ogromno zapisanih besed, znanstvenih člankov pa tudi poezije in esejev … V eseju Platon pri zobozdravniku iz leta 1996 se je poizkusil tudi v pisanju dnevnika. Pred natanko 30 leti – 10. marca je med drugim na kratko zapisal:

»Kot vsako nedeljo, sprehodi. Sicer pa mir brez dogajanja, manj se dogaja, lepši je občutek.«

Mir brez dogajanja je danes skoraj nepoznan občutek. Nekaj je v človekovi naravi, da samoumevnosti ceni šele takrat, ko so izgubljene. Vsi smo smrtni, tudi če se zdi, da se nekateri v svoji oholosti imajo za nesmrtne. »Razsvetljenstvo je človekov izhod iz nedoletnosti,« je leta 1783 zapisal Immanuel Kant.

Ampak zdaj smo tudi v Evropi znova v otroški fazi človeštva.

Ne samo politični nasprotniki Trumpu očitajo, da se v poskusu, da bi preusmeril pozornost z Epsteinovih dosjejev, igra s tretjo svetovno vojno. Vpletenih je vse več držav. Brezpilotnik je v teh dneh poletel tudi proti britanskemu oporišču na Cipru, balistična raketa proti Turčiji. Ob takih dogodkih se sprožajo mehanizmi za preživetje. Medtem pa se podpisujejo pogodbe.

Uradna volilna kampanja se je začela že pred koncem olimpijskih iger v Italiji. Politične igre – tako kot športne – potekajo vsake štiri leta, terjajo veliko priprav, dobro kondicijo in sprožajo močna čustva. A pravila so bistveno manj jasna, prekrški ne pomenijo nujno, da bo tekmovalec izključen, udarci pod pas so dovoljeni, sponzorji in trenerji pa največkrat ostajajo skrbno skriti.

Ne moremo vsi biti zmagovalci, tudi pusta so ta teden sežgali. Če ste na počitnicah, niste veliko zamudili, v glavnem olimpijske medalje in nekaj s tem povezanih solza. A pred nami so zelo zanimivi tedni. Kampanja pred volitvami se je začela, v mednarodni areni pa, kljub ustanovitvi Odbora za mir, miru ne kaže najbolje.

Doze opija, ki nam jih odmerjajo naši športniki na olimpijskih igrah, so v vse manjšo pomoč pri potiskanju grozljive slutnje o tem, da 30. leta v tem stoletju prihajajo predčasno, globoko v podzavest. Izraelski morilski stroj neumorno melje, medtem ko na vzhodu Evrope tudi Rusija stopnjuje napade na civilne tarče v Ukrajini. Pri obeh omenjenih konfliktih - pa še kakšnem - ima prste vmes predsednik ZDA.

Mačka v žaklju nam skušajo prodati na vsakem vogalu, predpustno-predvolilni čas je idealen za norčavce vseh barv. Mahničevci bi imeli urad za deportacije, saj Slovence najbolj skrbijo nenadzorovani migracijski tokovi. Pomembne so tudi interpretacije o strankarskih finančno-medijskih okljukih, mimogrede pa iz konteksta vzamemo in uničimo še kakšnega strokovnjaka. Premier se s pomočjo svojega odvetniškega spin doktorja trudi znebiti KPK virusa. Po svetu ob začetku zimske olimpijade še naprej odmevajo Epsteinovi dosjeji iz omare in Trumpovo generalno direktorovanje svetu in vesolju.

Še slaba dva meseca sta do volitev v Državni zbor in slabe tri tedne do začetka predvolilne kampanje, a se zdi, kot da smo sredi nje. In letošnja bo, vsaj po predsezoni sodeč, brutalna. Kot ne pojenja brutalno ravnanje agentov ICE v Združenih državah Amerike, ki je zasenčilo tudi vse ‘trumpizme’, s katerimi tudi ta teden ni varčeval predsednik Trump.

Tako divjega tedna pa že dolgo ni bilo! Med Trumpovim šovom v Davosu, evropskimi odzivi in domačimi političnimi premiki iščemo, ali se vendarle riše nova hrbtenica demokratičnega sveta.

Tokrat nekaj o najaktualnejših primerih razširjene privlačnosti koncepta moralne prožnosti, tako v velikih mednarodnih zgodbah, kakor tudi v naši, torej vseslovenski, lokalni skupnosti.

V tokratni Centrifugi o črnem in belem. In črnobelem. Tako na globalnem geopolitičnem polju, kot na domačem političnem parketu smo bili priča rokohitrskim potezam, ki so že prve dni januarja pometle s ponovoletno otopelostjo. V slogu besede leta pri mladih 'šest sedem' bi lahko rekli, da ne razumemo ničesar več. Razen tega, da je tu zima, ki pa nas vedno znova preseneti.

Sprevod je vse daljši. Trump je snedel rdeči karton, Erdogan podarja revolverje, Grimsu je ostalo sedem prijateljčkov, Golobu senca, Stevanoviću pa mišice. Domače zelenice krvavijo zaradi pretiranega domoljubja, klovni na pogrebu demokracije pa bodo končno odšli na počitnice. Morda celo v gozdove.

Kljub vse slabši bralni pismenosti smo pogumno vstopili, ne samo v volilno, ampak tudi Kosovelovo leto in leto Zofke Kveder. Zato bi morda lahko vzeli v roke roman ene prvih slovenskih pisateljic Njeno življenje, v katerem med drugim piše, kako mora ženska v patriarhalni družbi ubogati moškega, kar je žal pogosto aktualno še danes. A če med preštevilnimi, ki ne berejo knjig, nekateri tega ne počnejo z izgovorom pomanjkanja časa, za kar temeljito poskrbi kapitalizem, ki ima raje čips kot misli, bi morda lahko preberali vsaj kakšno pesem. Na primer Evropa umira.

V komentarju iztekajočega se tedna prevprašujemo uspehe aktualne oblasti pri uresničevanju predvolilnih obljub, med katerimi je bila - v kontrast njej predhodni vladi - jasna zaveza o podpori socialno najšibkejšim. Ob tem si na podlagi najmanj enega nedavnega primera izrazitega nespoštovanja te obljube tik pred vstopom v novo leto zastavljamo retorično vprašanje: kam plujemo?

Čeprav bi si v teh dneh želeli, da bi bilo drugače, je okoli nas veliko hrupa. Hrup je povsod. Od strelskega napada v Avstraliji, zimskega dežja in izraelskega obstreljevanja Gaze, do hrupa iz ust voditeljev velesil. Ter hrupa predpraznične histerije, korupcije, ignorance, konformizma in mnenj vseh o vsem. Če kot družba s takšno lahkoto prepovemo glasbo na ulici, ne moremo pa se znebiti pravega hrupa, ki ga povzroča recimo kakršna koli pirotehnika, kako se bomo šele otresli korupcije. Privoščimo si tišino ali pa naj steče glasba. Pa naj bo Dan D ali konec sveta.

V današnji Centrifugi ni Nobelove nagrajenke za mir, ni pižam in kufrov, tudi ni nove medijske kariere nekdanjega šefa računskega sodišča. Ni nadzora bolniških odsotnosti in spora glede veleposlanikov. Prav tako ni Motoristov (to je ime nove češke koalicijske stranke). Je pa večino ostalega. Vključno z ugotovitvijo, da v demokraciji dva neumna glasova štejeta več kot en pameten.

Obglavili so Titov kip v Velenju. Zdi se, da so izgubili glave tudi svetovni politiki, ki kažejo mišice in se igrajo vojno.

V centrifugo smo ujeli nekaj nepozabnih izjav in ocen nedeljskega referenduma, težave oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana, ob katerih opazovalec dobi občutek, da se kopja med javnim in zasebnim lomijo na hrbtih pacientov, kar ni prav. Zgodbo tega tedna pa zaključujemo z mislijo, da bi bil morda svet drugačen, boljši, lepši, če bi več brali.

Tudi podnebne na sfiženem vrhu COP 30 v Braziliji. Tudi geostrateške, zadane v najnovejšem ameriškem predlogu mirovnega sporazuma za končanje vojne v Ukrajini. In če smo prejšnji teden z napovedanim koncem še zadnje slovenske ladje govorili o smrtno ranjeni Sloveniji kot pomorski državi, smo ta teden dočakali še pogreb Slovenije kot alpske, smučarske in nogometne države.

Tri štorklje, ki sredi novembra še vedno mirno stojijo na hladnih njivah, naša edina potniška ladja, ki pluje v večna lovišča, martinovo, ki diši po znanosti, in svet, ki se medtem nevarno vrti med jedrsko retoriko, podnebnimi katastrofami in brezbrižnostjo. Centrifugo v tednu, ko smo prvič praznovali dan znanosti in iskali sledi prijaznosti v možganih in med nami, vrti Maja Ratej.

V prispevku smo uporabili inserte iz letošnje podelitve Zoisovih in Puhovih nagrad. (Režiser in scenarist Nejc Gazvoda, voditelj Jernej Gašperin). 

Razmišljanja Slavoja Žižka v delu Nebesa v razsulu, ko se sprašuje, ali današnji globalni svet, razklan med družbene neenakosti, podnebne katastrofe in novo hladno vojno  še premore potencial za radikalno spremembo, so še kako aktualna tudi lokalno.  Smrt Aleša Šutarja in dogodki,  ki so sledili v zadnjih skoraj dveh tednih so razgalili več desetletno pometanje težav pod preprogo in jalovost tako lokalne kot državne politike pri reševanju zahtevnih in kompleksnih težav, kot je reševanje, ne le romske problematike ampak tudi sobivanja v naši državi. 

Celotno Slovenijo je pretresel umor v Novem mestu. Ljudje upravičeno zahtevajo drugačno, bolj trdo politiko do kriminala. Dolga leta preveč permisivna politika do romske skupnosti oziroma do kriminalnih elementov v njej - posploševati vendarle ne gre - je pripeljala do tragedije. Se bomo na to, še posebej vlada, pravilno in učinkovito odzvali kot skupnost?

Politika na sovraštvo, ko cilj opravičuje sredstva, ideološka zastrupljenost, polarizacije, kulturni boji, kovanje novih in novih zarot, razstava brezsramnega primitivizma ob saramagovski slepoti, ki se zajeda v vse družbene plasti, ustvari vzdušje vsesplošne sumničavosti, ko nihče več ne verjame nikomur.

Prvič je v Slovenijo prišel francoski predsednik, ki bi ga, vsaj po zunanjosti, hitro lahko zamenjali za našega predsednika vlade, Macron ga je potem celo nadomeščal v Bruslju; prvič je v zapor odšel nekdanji francoski predsednik, na Japonskem so prvič dobili predsednico vlade, na Islandiji so prvič odkrili komarje v naravnem okolju, pri nas pa v pošiljki kumaric iz Indije, ki so imele oznako »narejeno v Sloveniji«, prvič prisotnost paracetamola.

Aja, pa Robert Golob je zatrdil, da ne bo odstopil. Ne prvič.

Zavrelo je še na Madagaskarju, izraelsko-palestinsko krhko premirje se kali dobesedno prek trupel, Trump se sestaja z Zelenskim in si telefonira s Putinom. Zvezo Nato navdušuje slovensko orožarstvo, domača politika išče preroditelje, glavna akterja oblačita predvolilne kožuhe in se trudita obvladovati svoje nravi. Božičnici zdaj na račun hiše sledi še popust na gnečo v prometu, ob vseh alternativnih dejstvih pa ostaja neizpodbitno tudi dejstvo, da vse vendarle ni zgolj slabo. Zmagajo lahko tudi dobri odnosi in srčnost.

Poleg Nobelovih nagrad so teden zaznamovala mirovna prizadevanja in pokazala, da si ljudje povsod, od Venezuele do Gaze, želijo podobnih stvari. Kljub podpisu premirja na Bližnjem vzhodu pa je do trajnega miru še dolga pot in le malokdo verjame, da bo ta proces minil brez zapletov. O miru, nemiru in njunih različnih pojavnih oblikah v tokratni Petkovi centrifugi razmišlja Matej Hrastar.

»Nismo v vojni, a nismo več v miru,« je po tem, ko so preleti dronov prestrašili državljane skandinavskih in baltskih držav, izjavil nemški kancler Friedrich Merz. Evropa načrtuje obrambni zid proti brezpilotnim letalnikom, a vse bolj očitne so tudi razlike med državami. Slovenski premier zagotavlja, da je Slovenija varna. Bolj ga ta hip očitno skrbijo domače politične razmere, kjer se nadaljuje spopad za božičnico. Predvolilno tekmo bodo očitno zaznamovale tudi najnovejše poteze pravosodnih organov.

13. oktobra 2025 ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 100 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev, tonskih mojstrov in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in brezplačne vstopnice na POVEZAVI.

Končno smo le prešli v tako napovedovano vročo politično jesen. Kaj dobrega lahko prinese soočanje različnih mnenj na domačem in svetovnem prizorišču? Kdo sploh ne pride do besede in kaj ne na dnevni red? Ali je manj res več ali bi moralo veljati ravno obratno?

Domača predvolilna sezona že septembra ponuja božična darila, novoslovensko politikantstvo in balkansko kanalizacijo. Liter alpskega mleka je že krepko dražji od litra bencina. Medtem ko se ukvarjamo s praznjenjem domačih kanalov in kanalizacij, svet pada globlje in globlje, spremljanje genocida v živo postaja rutina. Morda pa s korakom nazaj po zgledu Luke Dončića lahko postanemo tudi zmagovalci našega časa.

Ne bom kazal s prstom, odgovornost je moja, so magične besede, ki smo jih ta teden slišali od slovenskih voditeljev - a le športnih. Tudi evropska voditeljica Ursula von der Leyen je priznala, da je Evropa paralizirana in genocidu v Gazi namenila najostrejše besede doslej. Besede anonimnežev na spletu niso tako nedolžne kot se zdi, mi pa se z drsenjem po ekranih pogrezamo v kolektivno demenco.

V tokratni petkovi Centrifugi avtor Igor Bergant išče razloge, zakaj bi moralo prav nam v Sloveniji biti še kako vredno prizadevati si za boljši svet, četudi je zbezljal precej daleč proti norosti. In čeprav k tej norosti znamo tudi sami nekaj prispevati, pa ne le v slabem.

Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.

Trepetamo pred vojno v Ukrajini, lakoto v Sudanu in genocidom v Gazi. Pred tišino ob nasilju na poti do športnega cilja. Pred položnicami. Pred nevihtami in realnostjo. Ampak, kakor pravi pesnik Gojko Božović: “Če nas bičajo isti vetrovi in nas zaliva isti dež, se vprašajmo tudi o vetrovih in udarcih zgodovine, ki si jo delimo in skozi katero bomo v vsakem primeru šli skupaj, ne glede na to, kakšne meje bodo postavili med nas.” Skupaj lahko premagamo tudi trepetanje.

Srečna je lahko država, ki se toliko ukvarja s svojimi proslavami … Domoljubje namreč ni le mahanje z zastavicami, prepevanje besede Slovenija, je tudi kritičnost in zmožnost dialoga. Je spoštovanje institucij in skupnih pravil igre. Spodobnost in vljudnost. Dialog pa je več kot le pogovor, ne gre le za to, kdo bo zmagal ali kdo bo imel močnejše očitke. Pomemben del dialoga je poslušanje in iskanje tistega, kar je res. Resnice. Ta tudi v postresničnem svetu ni le beseda, v katero lahko poljubno vstaviš piko.

V oddaji so uporabljeni posnetki iz informativnih oddaj RTV Slovenija pa tudi: 

• Poročilo neodvisne komisije Združenih narodov za zasedena palestinska ozemlja 
• Intervju Donalda Trumpa za portal Axios  
• Ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc na Fb ob ustanovitvi Muzeja slovenske osamosvojitve 
• Studio ob 17ih Kje je Slovenija po 35 letih in kakšna prihodnost nas čaka? Oddajo je pripravila Nataša Mulec. 
• Vroči mikrofon Za produktivnost rabiš zdrave ljudi, ki ga je ob festivalu delavskega filma Kamerat pripravil Gorazd Rečnik. 

Pa še knjižna priporočila: 

• esej Prafašizem Umberta Eca
• Jason Stanley: Kako deluje fašizem (Politika nas in njih) 
• vsa dela Slavenke Drakulič. Tudi Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali.  

V tednu Perzeidov zarisujemo kontraste: med trenutnim in dolgotrajnim, med usodami, ki v sekundi zgorijo, in tistimi, ki v tišini hirajo tedne. Med inflacijo pogledov in deflacijo uvidov. Kje je meja med tem, kar gledamo, in tem, kar res vidimo, se v tokratni Petkovi centrifugi sprašuje Maja Ratej.

Tudi v času kislih kumaric, tako kislih, da sta bili oni dan udarni novici vseh slovenskih medijev Šeškov prestop k Manchester Unitedu in Dončičev prihod na reprezentančni trening. Tudi v teh časih je strašljiva ugotovitev, da Slovenija nima več dobrih sosedov. Vsaj ne takih, ki si jih tako zelo zaželimo vsakič, ko zapojemo zadnji verz naše himne. Hrvati nam pretepajo najstnike, Italijani nas zmerjajo s koruptivnimi usranimi Slovani, Avstrijci pa nam za rabo materinščine lahko pokažejo rumeni karton. In smo že tik pred izključitvijo.

Tadej Pogačar je pričakovano rumeno majico varno pripeljal do Pariza, njegovo četrto zmago na Touru je v živo spremljalo veliko Slovencev. Številni so kampirali ob trasi in jo očitno zelo dobro odnesli, predvsem veliko bolje kot udeleženci antifašističnega tabora ob Peršmanovi domačiji, kjer so avstrijski policisti s specialno enoto, helikopterjem in letalniki izvedli obsežno racijo. Zaradi domnevne kršitve glede kampiranja in varstva narave. Mednarodni pritiski na Izrael, tudi zaradi politike stradanja v Gazi, se stopnjujejo, medtem pa je po mnenju madžarskega premierja Orbana Trump Ursulo von der Leyen pojedel za malico in dosegel za Evropsko unijo zelo slab trgovinski dogovor.

Vreme in promet sta najbolj praktično-realni poletni skrbi. Slovenske železnice so kupile največje avtobusno podjetje v državi, čakamo samo še, da združijo moči z Darsom in Petrolom. To bi lahko bila zmagovita slovenska blagovna znamka. V zakulisju najbolj izpostavljenih svetovnih konfliktov tlijo nova žarišča sovraštva. Turčija bi pomagala pri rusko-ukrajinskem premirju, hkrati pa bi imela Ciper. Zavrelo je med Kambodžo in Tajsko, svoje interese uveljavlja tudi Kitajska. Slovensko mirovniško gibanje nadaljuje s pritiski, navkljub vse večjim utopijam. Kaj je bilo in kaj šele bo prav ali narobe, danes ne znajo za dober denar napovedati več niti mariborski vedeževalci.