Découvrez des podcasts liées à Ocene. Explorez des podcasts avec des thèmes, sujets, et formats similaires. Ces similarités sont calculées grâce à des données tangibles, pas d'extrapolations !
Il n'y a pas de contenu associé à ce podcast.
Aucun lien partagé par ce podcast
Aleš Šteger: Biti uho
lundi 16 novembre 2026 • Durée 07:31
Piše Silvija Žnidar,
bere Lidija Hartman.
Aleš Šteger, ki si ga je bralsko občestvo najbrž najprej vtisnilo v spomin kot nagrajenega pesnika in prozaista, se občasno posveča tudi esejistiki. V naboru esejev S prsti in peto in monumentalni knjigi Na kraju zapisano je na primer izhajal iz fenomena prostora oziroma konkretnejših zemljepisnih koordinat, se pravi specifičnih mest, ki jih je nato povezal s koncepti spomina, časa, družbeno-političnih premikov, osnovnih eksistenčnih in eksistencialnih pogojev. V najnovejši esejistični stvaritvi z naslovom Biti uho pa svoj razmislek začenja v telesu, natančneje, pri čutilih in čutih, kot sta uho in sluh; to refleksijo nato v navezavi na celotno korporealno zaznavo v spregi s človeškim jezikom in formiranjem mišljenja odpira navzven, proti raznoraznim kulturnim, umetniškim, sociološkim pojavom in strukturam, ki tako ali drugače temeljijo na čutnem zaznavanju ali ga izkoriščajo – v dobrem ali slabem smislu. Temeljno sporočilo, ki ga lahko izbrskamo iz teh besedil, je avtorjev poziv k čuječnosti, senzibilizaciji, odpiranju čutov navzven, v brbotajočo kakofonijo sveta, pri čemer zares slišimo in zaslutimo, kar nam sporočajo drugi in okolica, kar se piscu zdi še posebej nujno v »internetni dobi«, ko vsak v svojem atomu mrtvimo pred zasloni, ki nas zasipajo s plazom nepreverljivih informacij. Pomembno vlogo v tem kontekstu ima seveda poezija, ki se kaže kot vselej enkraten in neponovljiv dogodek, zaznamovan s svojo lastno časovnostjo in edinstvenostjo, upirajoč se monotonosti vsakdanjika in fiksiranosti ter rigidnosti pomenov in idej. Poezija je namreč tudi tista, ki zmore misliti paradoks, ne da bi ga poskušala razrešiti, ki zna vztrajati med dvema kontrastoma in se ne odloča za en končen odgovor ali smisel. S tem vzdržuje in brani prostor nepredvidljivega in neizrekljivega, ki ga sodobna obsedenost po enoznačnosti, učinkovitosti in nadzoru nad posamezniki, množicami in pomeni poskuša izničiti.
V tem oziru ni ravno nenavadno ali presenetljivo, da je Biti uho izrazito lirično-esejističen zapis, pri čemer ne gre za klasično zbirko zaokroženih esejev, ampak za nelinearno komponiran mozaično-asociativen preplet filozofskih razmislekov, pesniških insertov, kontekstualizacij literarnih topik ter motivik in raznoraznih zgodovinskih in umetniških referenc, debatiranja o znanstvenih dognanj itd., ki se medsebojno dopolnjujejo, prekinjajo in znova povezujejo v sekvenci krajših, oštevilčenih poglavij. Deluje, kot da želi pisec z nizanjem številnih navedb iz sveta glasbe, literature in humanistike, med katerimi se na primer znajdejo Homer, Rimbaud, Rilke, Apollinaire, Quignard, Debussy, Janez Škof, Platon, Meschonnic, Mladen Dolar idr., ter s podajanjem raznoraznih faktov in interpretacij iz biologije, antropologije, muzikologije, obramboslovja, političnih znanosti in še česa ustvariti kakofonično razpravo, ki se bo karseda živo upirala monotonosti in bo s sinkretističnim mešanjem in križanjem različnih področij vednosti omogočala dinamično branje. V ospredju Štegrovega zanimanja je tudi mišljenje soodnosnosti, prekrivnosti različnega; telesa in njegovih čutov ne ločuje od mišljenja, v čemer je na neki način soroden fenomenološki misli Merleau-Pontyja, na katerega se na neki točki tudi sklicuje. V tem pogledu se približuje tudi Henriju Meschonnicu, ki nasprotuje razumevanju jezika kot sistema izoliranih znakov in poudarja, da pomen nastaja v konkretnem diskurzu, kontekstu. Avtor tako razpravlja onkraj dualizmov, zanima ga širša slika, kjer se posamičnosti stikajo med sabo, ustvarjajo mrežo unikatnih interakcij – zato se tudi ne ustavi pri izhodiščnem sluhu, ampak se vpne v neštete korelacije. Po svoje je takšen način mišljenja soroden holistični filozofiji nemške romantike, ki je naravo, umetnost, individuum in njegovo družbeno delovanje želela razumeti kot organsko, živo med seboj povezano celoto. Novalisova romantična enciklopedija je na primer spajala različna področja vednosti, pri čemer je dajala primat imaginaciji, nedokončanemu procesu spoznavanja, skrivnostnosti, ustvarjalnosti.
Šteger nas v delu Biti uho vodi skozi slikovito krajino neštetih dejstev, pri čemer nas seznani s prenatalnim zaznavanjem, raznimi čudeži telesa in narave, različnimi vlogami in vrednostmi glasu, petja, jezika skozi zgodovino – od sublimnega terorja in enigmatičnosti oglašanja siren, do glasbe in poezije kot orfičnega preseganja mej med življenjem in smrtjo; vpelje pojme glosolalije, glasu višje sile, ko razpravlja o mediju in poziciji govora in govorca, opozarja na ideološko rabo in zlorabo ritma, zvoka in jezika v različnih oblastnih strukturah, obregne se ob vojaško zlorabo zvoka v psiholoških operacijah itn. Pogosto so takšna nizanja zanimiva in že sama po sebi sporočilna in stopnjujejo oziroma potrjujejo osnovno tezno linjo, na kakšnem mestu pa bi si želeli več razlage ali polemiziranja, na primer ko omeni, da živimo v času premoči »dominantnih naracij superega«, ali ko ločuje interpretacijo od čuječnosti, pri čemer je slednja večvredna v (umetniški) hierarhiji. Ponekod nas namesto dosledno izpeljanih argumentacij ali tolmačenj pričakajo retorična vprašanja ali zamolki, kar pa lahko znova navežemo na poetično odprtost refleksije. Sicer pa gre, pod črto, pri knjigi Biti uho za intrigantno polifonično kreacijo, ki fascinira z eruditsko podlago in metaforičnim mišljenjem stvarnosti. Še posebej izstopata preigravanje in nadgrajevanje osrednjih konceptov in motivov, ki v različnih poglavjih in kontekstualnih rabah razpirajo dialoške in semantične dimenzije.
Dušan Čater: Srhljivke
lundi 16 novembre 2026 • Durée 08:06
Piše Ajda Klepej,
bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Kratke zgodbe Dušana Čatra so srhljivke v pravem pomenu besede. Bolj kot umori, nasilje, nerazložljive peripetije, ki jih ne manjka, avtor v ospredje postavlja travme iz preteklosti, nepredelana čustva, delovanje človekovega uma, ko ta ne sledi več racionalnemu, ampak krmarjenje prepusti trmi, žalosti, egu. Vsaka zgodba je nedvomno pretresljiva, bolj kot sama srhljiva dejanja in suspenz, ki nas pripelje do njih, pa nam strah v kosti poženejo ljudje in njihovi odzivi na situacije. Srhljivo ni nekaj, kar bi prišlo nad nas od zunaj, ampak pride iz nas, v nas je bilo že ves čas prisotno.
Vsaka izmed šestih kratkih zgodb osmišlja popolnoma drugačne življenjske situacije, pripovedovalce in osebnosti, posledično pa zato spoznavamo različne psihološke profile in številne notranje strahove. Prva zgodba Klincman je po zunanjih znakih najbolj očitno srhljiva in napeta, saj vključuje paranormalne dogodke, staro škripajočo hišo in umor. Mlad par se preseli v razpadajočo zapuščeno vilo, kmalu pa Makijevo življenje začne oteževati oranžen maček, zato ga tudi poimenuje Klincman, ki pa se zelo naveže na njegovo punco Leno. Številni neuspeli poskusi, da bi se Maki znebil mačka, ga spravijo na rob norosti, maček je nesmrten in neuničljiv. Lena ga doživlja kot reinkarnacijo svojega umrlega bivšega fanta, skupen sovražnik pa jima je Maki, ki moti njuno intimo. Njena čustva, ki so ob fantovem izginotju ostala nepredelana in potlačena, Leni sledijo tudi več let po tragičnem dogodku, materializirajo pa se v oranžnem mačku. Prva kratka zgodba pravzaprav poda nastavek vsem naslednjim. Bolj kot strah ob klavrnem koncu protagonistov in protagonistk začutimo grenkobo tragičnosti ob razpletu njihovih življenj.
Kako negativna čustva, ki pridejo ob izgubi, počasi spreminjajo in razjedajo človeka ter vodijo v notranji razkroj, pa Čater ubesedi v zgodbi Vodnjak. Miha, ki mu je pred šestimi leti na zaledenelem jezeru izginil sin Natan, točno na svoj rojstni dan, se z izgubo ne more sprijazniti. “Žalost se zavleče v telo. Sede na kosti. Boli. Ob vsakem premiku, ob vsakem dotiku, vsak dan, ob večeru še najbolj.” Čas zanj ne teče več, še vedno je ustavljen v dnevu, ko mu je skrivnostno izginil sin, kot bi se vdrl v tla. Vse misli usmerja v okoliščine izginotja, kmalu pa ugotovimo, da njegovega notranjega miru ne kazi zgolj neutolažljivost ob sinovi smrti, ampak ima na vesti življenje otroka, ki ga je samo on in brez dokazov sumil za morilca. Vsakdan lahko preživi samo v opoju alkohola ali mamil, zaradi česar sta njegova notranja stiska in nemir vidna tudi navzven, vsem na očeh. Zgodba je zanimiva tudi zaradi družine, ki jo Miha sumi za umor. Gre za stranski motiv, ki pa vendarle uspešno prikaže disfunkcionalen odnos med očetom in starejšim sinom, ki zanj nikoli ni bil dovolj dober. Miha je vso svojo žalost in gnev izrazil s prizadejanjem enakega zločina drugemu očetu, drugi družini. Krog sovraštva, maščevanja in nepotešene žalosti ni bil prekinjen, ampak predan naprej, kar je največja tragika te zgodbe.
Čatrovo zbirko preveva splošen občutek osamljenosti glavnih protagonistov. V zgodbi Svinja mlada pediatrinja lovi očete svojih pacientov, jih celo zasleduje, spoznanje in pogled na srečno družinico pa je samo opomin na njeno osamljenost in željo po tem, da bi svoje življenje delila še s kom. V zgodbi Nobena konstanta ni dobra upokojenka Manja ob skorajšnjem srečanju s smrtjo spozna, da je njeno življenje enolično. Njena pomiritev ob komaj opaznih in nič kaj drastičnih spremembah samo še poudari praznino in neznatnost njenega življenja. Na najbolj moderen način in v skladu s sodobnim časom in sodobno tehnologijo pa se na osamljenost odzove Božidar v zgodbi Božji dar, pogovarjati se namreč začne z umetno inteligenco. Avtor ta pogovor poda neposredno, z dobesednim navajanjem njunih okvirčkov s sporočili. Božidar se na začetku počuti neumno, ima se za pomilovanja vrednega: “Zasačil je samega sebe, da se sramuje svojega početja, dialoga s strojem.” Njegovo mnenje o stroju se spremeni, ko ugotovi, da umetna inteligenca kroji odgovore tako, da mu bodo všeč. Avtor z dialogom med človekom in umetno inteligenco opozarja na več problematik. Ljudem nam je všeč, kadar nam umetna inteligenca laska, se z nami strinja in nas hvali, zaradi česar smo bolj dovzetni za nadaljnjo uporabo in pripravljeni zaupati več osebnih podatkov. Osvetli tudi uporabo umetne inteligence za ustvarjanje umetnosti, pri čemer vprašanja o avtorskih pravicah za lastnike teh velikih računalniških sistemov niso pomembna. Božidar večino dneva in noči preživi za računalnikom, vse bolj pa se oddaljuje od žene in svojih otrok, s čimer avtor ponazori ironijo njegove želje po tem, da bi našel sogovornika in da ne bi bil tako osamljen.
Hiter tempo kratkih zgodb pa ne ustvarja zgolj suspenza nerazrešenih skrivnosti, tekoče branje avtor ustvarja predvsem z vedrim in lahkotnim slogom, četudi opisuje težke situacije, ki lahko kadarkoli doletijo človeka. Mestoma pogovorni in slengovski jezik protagoniste dodatno osmisli, jih dela iskrene, pristnost nižanja jezikovnega registra pa kaže na to, da Čater dobro obvlada različne načine upovedovanja, usklajene s protagonistovo osebnostjo. Raznolikost sloga še dodatno izostri dihotomije, ki se prepletajo skozi zgodbe: humor in tragičnost, ironija in iskrenost, sovraštvo in ljubezen, osamljenost in bližina.
Vsaka srhljivka v zbirki predstavlja košček realnosti, ki nas obdaja, v kateri živimo. Ena izmed interpretacij zbirke kot celote bi lahko bila, da je pomembno, kakšno držo ohranjamo v življenjskih vrtincih – skozi težave se lažje prebijemo s kančkom humorja in samoironije. Spet drugič bi lahko v zbirki prepoznali neskončnost nerazrešenih travm, ki se samo prenašajo in prenašajo in širijo sovraštvo. Ostanimo pri prvi. Ohranimo vero v življenje, ki je dobro.
Mojca Andrej: Moč vir je pozabe
lundi 16 novembre 2026 • Durée 06:56
Piše Marija Švajncer,
bereta Matjaž romih in Lidijua Hartman.
V novi pesniški zbirki, četrti po vrsti, je slovenska pesnica Mojca Andrej razgrnila vsebinsko bogato, izpovedno močno in povedno razkošno poezijo. Naslov zbirke je dvoumen: lahko ga beremo kot besede, ločene s presledki, torej kot sporočilo, da je moč vir pozabe, ali pa skupaj, kakor je navedeno na koncu knjige v kratkih informativnih vrsticah o tem, kdo je še sodeloval pri izdaji te knjige.
Pesnica Mojca Andrej ima vso ustvarjalno svobodo in naj bo torej oboje: človekova moč je zares možnost pozabe, tisto, kar se človeku lahko primeri v življenju, pa je tudi nekakšno močvirje pozabe, pač nekaj, prepojeno z vlago in blatom, razmočena gmota, ki človeka pogoltne. Močvirje je na najnižji točki in čaka, da se človek udre vanj, voda se uleže v luknje, ki jih je pustil, ko je iz blata pobiral zrna.
Zbirka Moč vir je pozabe je razdeljena na tri cikle: na besih besede, lege in od ptic pozabljen. V prvem ciklu je izraženo veliko ustvarjalne moči, metaforične pisanosti in že skoraj čustvene silovitosti, vseeno pa se pesmi ponujajo tudi s posebno globino ter tu in tam z obvladano prizadetostjo. Pesnica se enači s Temido, morsko boginjo iz grške mitologije, ki si je prizadevala za pravičnost in red, pesničina usoda pa je, nasprotno, v tem, da visi v zraku, vendar se kljub ogrožajočemu položaju zmore predajati igri. Požrla jo je pesem in zdaj gnezdi v hiši vseh vetrov. »… ko te pišem / stojim vojaško pokončno / oborožena z vsemi odgovori / počutim se razumnejšo / kot sem v resnici.«
Pesnica je poznavalka duhovnosti in mitologije. Iznenada se znajde na Vrtu, nekakšnem zatočišču, pisanem z veliko začetnico. Tam se dogaja vse mogoče, »kamni v cvetočem Vrtu / moj vulkanski kamnolom / moje besede / splašene in krhke / kot smo mi …« V ciklu lege so pesničini stihi namenjeni moškemu. Tečeta v ritmu in sta povezana v tišini. Bližina se uresničuje v naravi, marsikaj v njej je poosebljeno. Moškega vpraša, ali sme biti volkulja. Ker ta namesto odgovora samo skomigne z rameni, pomisli, kako je slišati tuljenje samote. Njuna ljubezen ima veliko odtenkov, ponuja se tako v impresijah in refleksijah kot tudi preprostih izpovedih: »Morda bi še nocoj preverila / svoji telesi , / ti moje , / jaz tvoje , / preden podvomiva .«
Čeprav se pesnica ne brani tudi nekoliko bolj grobih izrazov, v njeni poeziji vendarle prevladuje izostrena in hkrati nežna liričnost. Občudovanja vredni sta izrazna moč in domiselno povezovanje različnih skrajnosti. V pesmi se vrinejo in se po njih pomikajo živali, in to od pikapolonice, metulja, kobilice, goloba in zajca, pa vse do žirafe, želve in vranca. Ustvarjalka ima svoje verze za naivne, prizna tudi, da kak dan nima navdiha, a resnica je daleč od tega, saj se v svojem pesnjenju kaže kot umetnica in ustvarjalka kakovostne poezije.
Literarno najbolj prepričljiv in estetsko dognan je zadnji cikel od ptic pozabljen. Pesmi, ki so uvrščene vanj, so subtilne in slogovno prečiščene. Izreka jih moški. Slutiti je, da je odgnan od vsakodnevnega življenja, osamljen in hkrati določen z ljudmi, ki skrbijo zanj. Primoran je, da se jim podreja, saj jim je izročen na milost in nemilost. Predvidevati je mogoče, da gre bodisi za nekoga, ki tik pred izrekom življenja izgublja telesno in duševno moč. Čisto mogoče pa je, da cikel govori o stiski, ogroženosti in nerazumevanju ljudi, ki posameznika obkrožajo. Na strani, kjer se je neznanec znašel, so očitni blodnje, brezizhodnost in iskanje. Nesrečnik cepeta, joka in tuli, preganjajo ga prividi in prisluhi. Nikogar ni, ki bi jokal z njim: »tako rad bi odkril / izhod v življenje / a je le slutnja / krč v grlu / ko nimam besed / ne solz«. Iz močvirja pozabe mu ne bo uspelo pobegniti.
Posebnost pesniške zbirke Moč vir je pozabe je tisk, ki spominja na davne, danes že skoraj pozabljene čase, ko so nekateri še pisali na pisalni stroj. Večina pesmi je brez ločil, tista, ki so ohranjena, pa niso postavljena tik ob besedah, temveč šele po presledku. Spoznanja, ki naj bi imela poseben pomen in tehtnost, so natisnjena v ležečem tisku.
V spremno besedo se zmeraj poglobim šele po branju pesniških zbirk ali drugih literarnih ali filozofskih del ter po pisanju ocen, tokrat pa sem komaj čakala, kaj mi bo v njej pojasnil Bojan Sedmak, tudi sam uveljavljen in vsestransko ustvarjalen literat, ter me seznanil s tem, kaj bi bilo o pesnici Mojci Andrej in njenem ustvarjanju treba še vedeti. Seveda je marsikaj najti na spletu, vendar lahko ljudje, ki se poznajo med seboj, povedo veliko več. Sedmak razkrije, da »pesnica razpira prostorske in časovne razsežnosti svojega geniusa loci, prepoznavne kot družbeno in družinsko okolje sodobne ženske s poklicno identiteto profesionalne učiteljice, večkrat tudi na umetniških poteh po različnih prostorjih. Pisec spremne besede med drugim pojasni, da se pesnica v ciklu od ptic pozabljen spominja očeta in njegovega poslavljanja od življenja. Tako kot njen soprog Peter Andrej je tudi Bojan Sedmak znan kantavtor. Poezijo Mojce Andrej ovrednoti za skrbno premišljeno, zrelo in plemenito. Peter Andrej pa je zapisal, da nekje obstaja točka prehoda, in to kot pesem, ljubezen in razsvetljenje; prav v tej točki vidi avtorico pesniške zbirke Moč vir je pozabe. Na zadnji platnici je natisnjena misel Spomenke Hribar, da pesnica velikega formata seže v brezno in brezdno.
FKK 2: Marie-Ange Nguci in Orkester Slovenske filharmonije
mercredi 11 novembre 2026 • Durée 07:28
Iz oddaje: Glasbeni utrip, 11. 11. 2026
Po dveh letih je z Orkestrom Slovenske filharmonije vnovič nastopla francosko-albanska glasbenica Marie-Ange Nguci, ki se je 5. in 6. novembra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma na 2. koncertu cikla FKK predstavila v dvojni vlogi – kot solistka pianistka in dirigentka. Na sporedu, ki ga je Slovenska filharmonija poimenovala Virtuozno, je zazvenela glasba Sergeja Prokofjeva, Wolfganga Amadeusa Mozarta in Dmitrija Šostakoviča.
Drugi koncertni večer sezone Filharmoničnih klasičnih koncertov je pod naslovom Virtuozno povezal tri dela, ki se vsako na svoj način navezujejo na klasično glasbeno tradicijo. Najprej je zazvenela Simfonija št. 1, »Klasična« Sergeja Prokofjeva, ki je klasično oblikovno zasnovo oplemenitil z izvirno harmonsko govorico in orkestracijskimi prijemi. Orkester Slovenske filharmonije je delo izvedel zanesljivo, tehnično prepričljivo in intonačno stabilno, predvsem pa je poskrbel za jasno preglednost glasbenega tkiva. Če je uvodni Allegro v nekoliko počasneje odmerjenem tempu mestoma zvenel okorno in zvočno preobloženo, sta bila oba osrednja stavka precej bolj gibka, vitalna, sklepni Molto vivace pa poudarjeno igriv. Pohvalimo lahko lahkotnost zasanjanega Larghetta, plastičen glasbeni tok humorne Gavote in dobro izvedene zahtevne solistične odlomke sklepnega stavka, zlasti obeh flavt. Orkester je vodila še ne tridesetletna Mari-Ange Nguci, energična dirigentka jasnih gest, ki pa predvsem na račun uvodnega Allegra ni docela izrisala celostnega loka simfonije. Bolj je Nguci prepričala v vlogi solistke v Klavirskem koncertu št. 21 v C-duru Wolfganga Amadeusa Mozarta.
Koncert z vzdevkom Elvira Madigan se je ob koncu izkazal tudi za umetniški vrh koncertnega večera. Skupna igra orkestra in pianistke je bila homogena, fraze poenotene, glasbeni tok pa je naravno zadihal v prehajanju med izraznimi vrhunci in bolj umirjenimi odseki. Nguci, ki je orkester vodila izza klavirja, se je izkazala z zavidljivo tehniko, občuteno muzikalnostjo in značajsko prilagodljivostjo. V obeh hitrih stavkih so posamezne pasaže zaradi pretirano poudarjene artikulacije izgubile nekaj tonske mehkobe, ki pa je nismo pogrešali v občutenem, ponotranjeno izvedenem Andanteju. Orkester – na mestu koncertne mojstrice je tokrat sedela Monika Ivančev – je bil muzikalen in dinamično prilagodljiv. Posebej navdahnjeni so bili posamezni solistični vložki, med njimi oboa Mateja Šarca, s katerim je Nguci vzpostavila prepričljiv glasbeni dialog.
Po odmoru je bila na sporedu še simfonična klasika 20. stoletja – Simfonija št. 9 v Es-duru Dmitrija Šostakoviča. Skladatelj se je v njej z ironijo in parodijo odmaknil od pričakovanj sovjetske oblasti, ki je po zmagi v drugi svetovni vojni pričakovala monumentalno simfonično delo. Namesto tega je ustvaril lahkotnejšo, mestoma skoraj hudomušno partituro, ki se po značaju približuje Klasični simfoniji Prokofjeva in klasicistični glasbeni tradiciji.
V sicer prepričljivi izvedbi so najsvetleje izstopili solistični nastopi pihal, vendar se zdi, da Nguci ni vselej uspela obvladovati orkestra. To je bilo najizraziteje v sklepnem stavku, kjer je nekajkrat zanihala skupna igra, še bolj izostreni pa bi lahko bili posamezni značajski kontrasti in ironični podtoni te partiture. Med najsvetlejšimi platmi izvedbe vsekakor velja izpostaviti tonsko mehkobo solističnega klarineta odličnega Massimiliana Mianija v Moderatu, frenetično zagnanost Presta, pa tudi mogočne tone nizkih trobil in izrazno raznovrstnost fagotista Zorana Miteva v obsežnejšem solu počasnega Larga.
Breda Marušič: Iz romana na oder
lundi 9 novembre 2026 • Durée 06:18
Piše Klemen Kordež,
bere Ajda Sokler.
Knjiga Brede Marušič: Iz romana na oder v slovenskem teatrološkem prostoru zapolnjuje tematsko vrzel, saj analizira redko obravnavano področje dramatizacije negledaliških besedil. Morda je v izogib teoretskim zadregam že takoj na začetku kritike vredno pojasniti ključno besedo celotnega dela: »dramatizacija«. V strokovni literaturi namreč izraz nima enotnega pomena, zato avtorica poskuša zakoličiti njegov vsebinski okvir in ga opredeli kot postopek, ki »[…] presega zgodovinsko ustvarjene oblike, kot so na primer dramatično, tragično [ali] absurdno,« in ob tem »vključuje zapis besedila kot vmesnega člena med prototekstom in uprizoritvijo,« in ne izključno gledališke uprizoritve. K procesu dramatizacije tako prišteva prenos izvornega besedila v dramatično formo in tudi uprizoritev, ki iz njega izhaja.
V kratkem zapisu o predelani doktorski nalogi, ki je izšla v obliki strokovne knjige, je težko povzeti najrazličnejše poudarke, na katere naletimo v njej, a če bi hotel izpostaviti glavno misel celotnega dela, bi se ta nedvomno vrtela okoli naslednjih vprašanj: koliko in na kakšen način so ustvarjalci dramatizacij spreminjali in posegali v tako imenovani prototekst ter kakšen je odnos med izvornim besedilom, njegovo dramatizacijo in nazadnje postavitvijo na oder.
To se jasno vidi že v prvih poglavjih knjige, kjer avtorica ob predstavitvi zgodovine dramatizacije njihovo uspešnost oziroma neuspešnost ves čas meri z vzporednim branjem izvirnega besedila in za neuspešne – ali vsaj umetniško manj dognane – praviloma razume dramatizacije, ki se strogo držijo izvornega besedila in v gledališče prenesejo odru tujo formo. Tu je posebej izpostavljen Émile Zola, eden izmed očetov dramatizacije, katerega romani na odru nikdar niso zaživeli svojega življenja in so ostali ujetniki tipičnih romanesknih karakteristik.
V prvem sklopu avtorica predstavi zgodovino dramatizacij v svetu in na Slovenskem. Izredno prijetno in deloma komično je branje krajše predstavitve zgodovine dramatizacije na slovenskih tleh, ki se je začela s spokorniško-svetopisemskimi procesijami, pravi zalet pa so dobile v zadnji četrtini devetnajstega stoletja, posebej z entuziastičnim Franom Govekarjem, ki je več desetletij postavljal na oder klasike slovenske literature. Ta »korenjaška teatralika«, kakor je njegova izvajanja imenoval teatrolog Filip Kalan, je poskrbela za predstave, polne plesa, petja in glasbe, ki jih je kritika izredno slabo sprejela, pri občinstvu pa so žele neznanske uspehe.
Za knjižno izdajo doktorskega dela pa morda za manj primerno lahko označimo poglavje Med literaturo in gledališčem, v katerem se mora bralec prebijati skozi goščavo strokovnih izrazov, s katerimi avtorica – v večini primerov – v nadaljevanju knjige ne operira več. V knjižni obliki namreč pričakujemo večjo zaokroženost kot pri akademskem pisanju, kjer so digresije v ožje problematike znotraj širšega tematskega polja nekaj običajnega.
V osrednjem delu knjige Iz romana na oder avtorica Breda Marušič obrne svojo pozornost k dvanajstim dramatizacijam slovenskih romanov v domačih gledališčih. Razdeli jih v tri sklope, tri stopnje dramatizacije, v katerih izpostavlja najrazličnejše ustvarjalne postopke. V prvi, Dramatizacije – ponazoritve, obravnava tri primere, kjer so avtorji ozko sledili izvirnemu besedilu. V drugem, naslovljenem Dramatizacije z izrazitejšim avtorskim pristopom, predstavi šest primerov, v katerih so ustvarjalci deloma izstopili iz okvirov prototeksta. V zadnjem, Avtonomni gledališki teksti po sodobnih slovenskih romanih, pa avtorica predstavi tri dramatizacije, pri katerih so bila izvorna besedila samo inspiracija oziroma okvir.
Gre za kratka, shematično urejena poglavja, dolga pet do deset strani, v katerih avtorica najprej navede vse dramatizacije v slovenskih gledališčih tiste sezone, nato ob vzporednem branju izvirnega besedila primerja njegovo dramatizacijo, pri čemer suvereno preskakuje iz proznega v gledališki svet in nazaj ter poskuša dramatizacijo ovrednotiti v vsej njeni širini: najprej jo zanima odnos med izvirnim besedilom in njegovim prenosom v dramatizacijo, nato pa še prenos dramatiziranega besedila na oder. Posebno pozornost namenja dialogom v romanih in jasno izpostavi morebitne razlike, ki so bile nujne ali manj nujne za prenos besedila na oder, ob tem v eseje vplete še svojo sodbo in poskuša s čim bolj živim jezikom naslikati predstave, ki so v večini primerov ostale le še v spominih gledalcev in zapisih kritikov.
Knjiga Brede Marušič Iz romana na oder nas tako popelje skozi zgodovino specifičnega področja gledališkega ustvarjanja, predstavi njegove pasti in s konkretnimi primeri izpostavi uspešne gledališke uprizoritve, največjo pomanjkljivost pa vidim v sledovih akademskega pisanja, zaradi katerih je knjiga najverjetneje manj dostopna širšemu bralstvu.
Milan Šelj: Zamah dotika
lundi 9 novembre 2026 • Durée 07:32
Piše Silvija Žnidar,
bere Eva Longyka Marušič.
V slovenskem literarnem prostoru se je v zadnjem času pojavilo kar nekaj pesniških zbirk, ki odkrito govorijo o raznoraznih vidikih fizičnih bolezni, predvsem raka. To je občutno pripomoglo k destigmatizciji govora o tematiki, ki je v javnosti pogosto in še vedno zaznamovan z nelagodjem, strahom, zamolki. O izkušnji raka so na primer pisale Špela Setničar, Tanja Matijašević in Katarina Majerhold, to »težko« linijo pa v določenem obsegu in maniri nadaljuje tudi Milan Šelj z najnovejšo zbirko Zamah dotika, v kateri se spominja prijateljev, umrlih za aidsom, hkrati pa se njegov lirski subjekt sooča z lastno, potencialno usodno boleznijo.
Smrt in minevanje sta vtkani v samo podložno tkivo zbirke, na kar po svoje namiguje že naslov. Zamah priklicuje podobo kose, ki se pojavi v prvi pesmi, segajoči v samo otroštvo, ter v skladu z motivno tradicijo simbolizira smrt. Ta se iz mladostnih začetkov razliva skozi teksturo mnogih zapisov. Dotik sam v poetiki reprezentira dihotomijo: pomeni stik s smrtjo, prenos bolezni, vdor umrljivega v telo, hkrati pa prinaša erotično povezanost, preplet zaljubljencev in vezivo ljubezni ter je kot tak kardinalna prispodoba osnov bivanja. Knjiga se ponaša s premišljenim dramaturškim lokom, ki se sicer striktno ne drži linearne časovnosti, četudi si večji sklopi sledijo od otroštva prek pestre mladosti v znamenju iskanja identitete do sedanjosti. Med »ravno« časovnico pa je pesnik posejal pesmi s proleptičnimi ali analeptičnimi momenti, kar se učinkovito sklada s kardiogramom življenja, amplitudami vzponov in padcev, seizmogrami pretresov, ki dodobra zabrazgotinijo celotno platformo eksistence. Že poeme otroštva, ki se spočetka zdijo kot nekakšni živahni prizori »kmetskih slik«, vaških pejsažev s skritim oziroma rojevajočim se momentom gejevskega erosa, nastavijo atmosfero, miselno prizmo celotnega dela: pojava markantne »gospe«, ki čustveno zaznamuje notranji svet mladega lirskega subjekta, je načeta s smrtjo, uvede ga v kruto spoznanje minljivosti in bolečine, a spomin nanjo se ohranja skozi poezijo. Umiranju stoji nasproti »kraljestvo« lepote, umetnosti, čutnosti, kot jo na primer simbolizira krasota plesalcev Labodjega jezera. Ob tem se kot pomemben vidik tako subjektivizacije oziroma individuacije govorca kot samega dela kaže komponenta pogleda, ki funkcionira obojestransko. Subjekt skozi funkcijo pogleda – pa tudi skozi druge čute – opazuje »objekte« poželenja, vzpostavlja svojo identiteto, hkrati je sam opazovan, čuten, sojen in sprejet.
Najbolj markanten in presunljiv je zagotovo osrednji del Zamaha dotika. Krhke, nežne in čuteče elegije gradijo spomenike prijateljem, ki so umrli za aidsom, predvsem v osemdesetih letih, ko je bilo o virusu HIV še malo znanega in se je obolele, se pravi predvsem gejevsko skupnost, zlahka demoniziralo. Susan Sontag je v svojih esejističnih delih Bolezen kot metafora in Aids in njegove metafore obsodila rabo metaforičnega jezika za opisovanje bolezni, saj se je ta redno zatekal v vojaški besednjak, bolezni so bili v okviru tega pogosto pripisani moralna krivda, sram in stigmatizacijska identiteta. Zdi se, kot da Šelj v svojem delu skuša doseči ravno nasprotno, njegov jezik je zelo neposreden, deskriptiven, osredotočen na drobne detajle in preproste akte medsebojne ljubezni. Ne spušča se v srhljive opise telesnih muk, hospitalizacije, v »spektakelski« jezika umiranja, temveč se prijateljev spominja, kot je to v neki meri počel že pesnik Thom Gunn skozi njihove posebnosti, tudi nepopolnosti, skozi čudovito vez in skupnost, ki se je stkala med njimi. Ravno s to gesto ohranja njihovo individualnost. Vir takšne pisave je morda sicer res tanatološko spominjanje, orfejevsko vračanje po umrle, a rezultat je čisti eros ohranjanja lepega, četudi skelečega, žarečega spomina, k čemur še dodatno pripomoreta izpostavitev in zapis njihovih imen.
Zadnji del je slično posvečen lastni krhkosti, bolezni, a znova je topika podana zelo rahlo, brez »melodrame«; novica o bolezni vpade v vsakodnevno, bežno refleksijo o prostorih, zaradi česar je zareza grenčine toliko bolj osupljiva. Šelj tukaj tudi spretno kombinira nelagodje, grozo izpostavljenega bolnega telesa z nekakšno humorno grotesko in črnim humorjem. Posledic svoje bolezni ne zagrinja v žalne barve, raje proslavlja telo, ki je preživelo z uvedbo komparacije s podobo svetega Sebastijana, ki je med drugim ena izmed znanih ikon gejestva, katero je občudoval tudi pisatelj Jukio Mišima v Izpovedih maske. Preplet obeh teles ustvari estetsko kategorijo, v kateri ranjenost ne izključuje lepote, ampak je njen bistveni del. Med vse te tako rekoč tematsko podložene pesmi so posejane tudi druge, takšne, ki se dotikajo utripa velemest in libidalnih silnic v njih, hkrati smo seznanjeni s priložnostnimi erotičnimi srečanji na različnih lokacijah, druga besedila pa opozarjajo na samoto, revščino, tesnobo, nasilje sredi množic, vendar pa je treba reči, da svojstven vitalen eros prednjači pred resigniranostjo in nokturnim razpoloženjem. Nasploh se zdi, da je pri Šelju pomembno kartiranje bivanjskih dogodkov, njegove pesmi so nekakšna praksa zapisovanja razgibane, dinamične kartografije srečanj, razhajanj, bolečin in radosti v poetičnem jeziku. Pri tem je veliko pozornosti posvečene detajlom, predmetom, ki delujejo kot nekašni portali za vzbujanje spominov, elaboracijo emocionalnih stanj ali poudarjanje pomena.
Šelj z neizumetničenim, jasnim, očiščenim jezikom in govorico, olupljeno pretiranih retoričnih figur, sredstev in kompliciranih metafor, dosega močne emocionalne in čutne učinke. Kdaj pa kdaj sicer zaide v »že videne« pesniške ulice in odvečne zaključke, mestoma kontemplira tam, kjer bi bolj funkcionirala sama podoba, a v celoti zbirka Zamah dotika deluje povsem ubrano, povedno, sporočilno močno in živo.
Branko Cestnik: Skakači svetega Mavricija
lundi 9 novembre 2026 • Durée 08:36
Piše Vid Bešter,
bere Aleksander Golja.
Branko Cestnik, rimokatoliški duhovnik, nekdaj znan po svojem blogu, pa tudi kot kolumnist tednika Družina, je zadnja leta postal tudi plodovit pisatelj. S prvencem Sonce Petovione je bil leta 2020 celo med finalisti nagrade kresnik. V novem romanu Skakači svetega Mavricija pa je Cestnik dvignil pogled iz preteklosti, s katero se je ukvarjal v dosedanjih romanih, in dogajanje postavil v bližnjo, a distopično prihodnost.
Preden zagriznemo v kislo jabolko “slabega kraja”, ki nam ga slika Cestnik, povejmo, da slogovno roman ni posebno zanimiv. Jasno je, da se Cestnik ni ukvarjal s stilistično virtuoznostjo, mudilo se mu je pač povedati zgodbo. Izraz je precej baročen, nagnjen k okrasnim pridevkom, primeram in analogijam. Tretjeosebni vsevedni pripovedovalec je tako vse prej kot nepristranski poročevalec, precej bolj spominja na kakšno klepetavo tetkico, ki si ne more pomagati, da pripovedi ne bi malo začinila, kar pa deluje nekoliko kičasto.
Naglica, s katero Cestnik navdušeno pripoveduje o neprijetni bližnji prihodnosti, je opazna tudi na ravni strukture. Kratka, zaokrožena poglavja prikazujejo majhne izseke široko razvejanega toka dogajanja. S podrobnostmi nas ne dolgočasi, saj že hiti naprej, s tem pa zagotavlja, da vsako poglavje razkrije kaj novega. V vrzelih med njimi lahko minejo meseci, položaj se lahko popolnoma spremeni, zgodba pa zavije v čisto nove smeri ... Zaradi tega ostajajo Skakači svetega Mavricija do samega konca nepredvidljivi.
Sledimo avtorjevemu zgledu tudi mi in pustimo stil in strukturo ob strani ter se lotimo vsebine. Evropa je z “revolucijo sloge” v štiridesetih letih 21. stoletja postala popolnoma provincialna; nacionalne države ne obstajajo več, Slovensko ozemlje je na primer v grobem razmejeno na vzhodno in zahodno kohezijsko regijo, kakršni poznamo že danes. Življenje je polno raznoraznih napravic ‒ med njimi izstopajo “ujčala”, očala ali vizir za obogateno oziroma razširjeno resničnost, ki pogledu na svet ves čas dodajajo plast informacij in digitalnih prividov. Nasploh je življenje v prihodnosti po Cestniku nekako brez okusa … vsi so prisilni vegeterijanci, kar sicer ne pomeni, da ne jedo nobenega mesa, vendar ne takega, ki bi ga pridobivali z ubijanjem živali. Namesto tega se morajo, vsaj tisti, ki niso ravno petični, zadovoljiti z “ugmesom” ‒ v laboratoriju gojenim mesnim nadomestkom.
Kot je za distopični žanr običajno, tudi v Skakačih inercija družbenega reda z vso težo useka po neprilagojenih posameznikih oziroma skupnostih. Glavna zlikovca sta koruptivni župan in kapitalist. Osrednji konflikt romana je njuna zarota proti odročni vasi Šentmaver sredi Pohorja. Župan in poslovnež poskušata zadnje prebivalce izseliti iz vasi in na njenem mestu zgraditi mondeno letovišče po zgledu švicarskega St. Moritza. Vendar kapitalist in politik nista zares jedro “bolezni”, ki nam preti. Njun greh je povsem običajen pohlep, za potešitev katerega sta pripravljena plačati kakršnokoli ceno. Nad njima je še nekakšna oddaljena, brezoblična, nikoli povsem definirana plast brezprizivne birokracije. Ta je sicer bolj klasično “distopična” ‒ vsevidna, vseobsežna, a nevidna in nedotakljiva ‒ vendar tudi ta ni jedro problema, saj ni niti vzrok konflikta niti ni upor usmerjen proti njej. Njena funkcija je, da napak razume problem in se na koncu namesto nad “politikom” in “kapitalistom” znese nad nedolžnimi “kmečkimi uporniki”.
Bistveni problem družbe, kakor je opisana, je, da je preveč “zaskrbljena” ‒ preveč ima pravil in norm, preveč hoče skrbeti za dobrobit vseh in vsakogar. Sicer ni mogoče trditi, da ima Cestnik do vsebine svojih številnih fiktivnih predpisov povsem enoznačen odnos; nekateri zakoni so očitno boljši od drugih. Smeši predvsem zakonodajalsko vnemo in je skeptičen do učinkov “regulacije”. Opisana družba je polna hipokritov: v pravila in zakone nihče zares ne verjame in jih ‒ ker so v bistvu neživljenjski ‒ vsi po malem kršijo. Diagnoza je torej: preveč je pravil in zato je preveč tudi laži.
Šentmaver in njegovi prebivalci so v tej neznačajni družbi nekakšen konservativen ostanek. Stojijo nasproti splošnemu družbenemu stanju. Direktiva o ohranjanju visokogorskih kultur jim na primer dovoljuje nekatere času neprimerne navade. Še naprej se vozijo z avtomobili na notranje izgorevanje in legalno izvajajo koline. Seveda pa so tudi sicer sodobni družbi neprilagojeni ‒ najočitnejši znak njihovega odpora zakonodaji in družbeni normi v romanu je krivolov. Že tako idilično vaško življenje še dodatno podčrta pravi pravcati čudež: nenadoma se v gozdu okoli vasi pojavijo govoreče živali. Po tem izginejo bolezni, pa tudi solata nenadoma uspeva, kot še nikoli …
Nauk romana je dokaj enostaven: Živali so spregovorile med zagrizenimi krivolovci, in niso iskale zaščite pri društvu za zaščito živali in drugih dušebrižnikih v dolini. Kdo utegne ob tem pomisliti, da je tudi Kristus iskal družbo obrobnežev in zavračal pismouke in farizeje … Družba “najboljših namenov” je za odklone in čudeže neobčutljiva, zato Šentmaver dobesedno preko trupel pregazijo buldožerji. V skladu z žanrskimi konvencijami distopične literature je tudi v Cestnikovi viziji prihodnosti možnost drugačnega družbenega reda poražena. Pričakovano je seveda, da je distopični roman ciničen ‒ da našteva grehe in ne najde nobene olajševalne okoliščine ali rešitve – a ravno tega se Cestnik ne drži: ljudstvo kot nekakšna slepa in v večini romana precej tumpasta žival ob koncu romana tako rekoč nagonsko čuti, da je z novim letoviščem nekaj narobe. Otvoritev je slabo obiskana, triumf nepopoln. Rešitev torej obstaja v zdravi pameti in morda še bolj v zdravem čustvovanju, katerega zastopniki so v romanu Šentmavrčani.
In v tem je tudi problem: temelj “zdravega” čutenja in mišljenja je v Cestnikovi distopiji globoko nezaupanje. Najprej seveda v institucije, katerih temeljno nagnjenje sta nadzor in zavajanje ljudstva. V institucijah najdejo zavetje in zaslombo posamezniki, ki so pripravljeni vsaj sodelovati pri zlu, če niso tudi njegovi pobudniki. A še bolj bistveno je nezaupanje v realnost samo. Inteligentnejši Šentmavrčani so tako sprva prepričani, da so govoreče živali proizvod nekakšen psihološke operacije njihovih sovražnikov. Svojim očem verjamejo šele, ko jih vidijo na posnetku petdeset let stare videokamere. Kar je torej v Cestnikovi viziji res distopično, je, da celo njegovi sumničavi zdravorazumski in zdravočutni liki ne verjamejo več niti svojim očem: resnica je resnica, šele ko jo zabeleži mehanično oko.
Jonas Hassen Khemiri: Sto nas je
samedi 7 novembre 2026 • Durée 01:43
NAPOVED: Sinoči je bila druga premiera igre Sto nas je švedskega dramatika Jonasa Hassena Khemirija na odru Male Drame; prva je bila septembra v Mestnem gledališču Ptuj. Gre za koprodukcijo obeh gledališč pri prvi slovenski uprizoritvi igre Sto nas je v prevodu Mite Gustinčič Pahor, režiji Petra Petkovška in ob dramaturgiji Eve Kraševec. Nastopajo igralke Kaja Petrovič, Liza Marijina in Zvezdana Mlakar, poroča Tadeja Krečič, ki je bila včeraj na premieri.
• Režiser: Peter Petkovšek
• Prevajalka: Mita Gustinčič Pahor
• Dramaturginja: Eva Kraševec
• Lektor: Simon Šerbinek
• Scenografinja: Sara Slivnik
• Kostumografinja: Gordana Bobojević
• Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak
• Koreografinja in asistentka režiserja: Leja Jurišić
• Avtor glasbe: Peter Žargi
• Asistentka dramaturginje: Nika Šoštarič
Igralska zasedba
• Kaja Petrovič
• Liza Marijina (k. g.)
• Zvezdana Mlaka
Druga mamica
vendredi 6 novembre 2026 • Durée 03:54
Letos je odlično leto za grozljivke in to dokazuje tudi Druga mamica, zadnji letošnji predstavnik tega žanra. Film je sicer inovativen tako na vizualni kot na narativni ravni, a vseeno sodi med slabše letošnje izdelke, saj mu zmanjka tempa, logike in nenazadnje tudi vsebine. Nekaj prizorov proti koncu se zdi na silo stlačenih v zgodbo, da pride do poldruge ure trajanja.
Osrednji koncept filma je strašenje oziroma demonska obsedenost, čeprav ozadja nikoli ne razloži do potankosti. Spremljamo tričlansko družino, v kateri ima mlada hčerka Bella namišljeno prijateljico, tako imenovano Drugo mamico, s katero se ponoči igra v svoji sobi. Ta entiteta prevzame podobo ljudi, najpogosteje dekličine matere, vendar v mimikriji ni zmeraj povsem prepričljiva, kar film pogosto izkoristi za podobe groze. Druga mamica vse močneje zahteva, da jo Bella, kot pravi, »spusti v srce«, s čimer bi jo najbrž prevzela. Družina že kmalu ugotovi, da je nekaj narobe, vendar jim Druga mamica sledi tudi, ko zbežijo iz hiše in poskušajo najti pomoč. Tako kot pri mnogih grozljivkah velik del zapleta temelji na nelogičnih odzivih likov, ampak Druga mamica to nadomesti s strašljivimi podobami in predvsem z odlično igro Jessice Chastain.
Ideja strašljivega starša je v grozljivkah pogost motiv, ki se ga med klasikami najbolj spomnimo iz Hitchcockovega Psiha in Kubrickovega Izžarevanja, v zadnjih letih pa sta najbolj izstopala Podedovano zlo v režiji Arija Asterja in Babadook, ki ga je posnela Avstralka Jennifer Kent. Pri vseh naštetih delih je starš povod za grozo in zlo, pa čeprav so vzroki povsem različni – od klasično freudovsko toksičnega razmerja, do alkoholizma, žrtvovanja družine v službi demonov in predelovanja travme. Druga mamica pri tem izstopa, a ne na pozitiven način. Bella se pravzaprav začne igrati z Drugo mamico, ker njena prava mama zanjo nima časa, saj je karieristka, ki ima poleg tega še ljubimca. Pri tem film ne išče subtilnosti ali ponudi razlag, temveč vztraja pri problematičnem družbeno-političnem sporočilu. Za nameček film na koncu na preživet in zlajnan način problematizira tudi vlogo Bellinega očeta.
Nekoliko bolje se obnese pri prikazu groze nečesa zunanjega, kar vdira v družino in skuša zapeljati otroka. Tukaj se seveda slikajo primerjave z animiranim filmom Coraline in njegovo literarno predlogo, kjer imamo prav tako demonsko bitje poimenovano Druga mama, ki hoče zapeljati naslovno junakinjo. Po drugi strani prikaz čustvenega izsiljevanja, ki ga entiteta v podobi Jessice Chastain vrši nad otrokom, spominja na fenomenalno predstavo Glen Close v Usodni privlačnosti. S slednjim si film deli še eno nenavadno vzporednico, saj se pri obeh številni najbolj srhljivi prizori odvijejo podnevi, kar je pri grozljivkah redko.
Druga mamica je zaradi vsega opisanega zanimiv film, ampak ne glede na to, kako dobro Jessica Chastain upodobi pošast, ne bo prevzela krone najbolj demonske filmske matere, ki jo tudi tri desetletja po premieri Carrie še zmeraj nosi Piper Laurie za upodobitev versko blazne Margaret White – tudi Samantha Sloyan, ki lik upodobi v sveži Amazonovi televizijski seriji, ji ne seže niti do kolen.
Recenzijo je napisal Igor Harb,
bere Eva Longyka Marušič,
iz oddaje Gremo v kino.
Marko Radmilovič: Goveja turneja
lundi 2 novembre 2026 • Durée 07:06
Piše Miša Gams,
bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Novinar in pisatelj Marko Radmilovič, dobitnik Ježkove nagrade za radijsko oddajo Zapisi iz močvirja, ne prihaja iz Begunj na Gorenjskem, kot bi kdo mogoče sklepal po osrednji temi romana Goveja turneja, temveč iz štajerske Svečine, kjer je skupaj z bratom ustanovil produkcijsko podjetje Kino Svečina, katerega filmografija šteje več kot sto naslovov. Pohvali se lahko tudi s strastjo do dokumentaristike, glasbe in pisateljevanja. Po romanesknem prvencu Kolesar izpred šestih let sta izšla še zbirka satiričnih kolumn iz radijske oddaje Zapisi iz močvirja 2022-2010: naprej v preteklost in znanstvenofantastični roman Kekec štiri, ki na inovativen način oživlja Vandotove like.
Svoja dela o “nevralgičnih točkah slovenstva” je Marko Radmilovič nadgradil z nadvse duhovito domišljijsko epopejo Goveja turneja, ki bi zaradi prepričljivih geografskih opisov in antropoloških ugotovitev prav lahko predstavljala povsem realističen prikaz turneje glasbene skupine, ki se na začetku februarja 2021 odpravi na pot do Sarajeva, Budimpešte in Dunaja. Med njimi je tudi osrednji lik – zadolženi glasbenik, ki pri mašah igra klarinet in sanja o neodvisnem življenju daleč od župnišča. Tribute band ansambla bratov Avsenik vsem vpletenim pomeni možnost hitrega in poštenega zaslužka in glasbeniki, ki so bili prej vajeni nastopanja na vaških veselicah in v disko klubih, se z ukradenimi kostumi in lasuljami skorajda čez noč prelevijo v člane slavne narodnozabavne skupine. Vmes staknejo korono, se zaradi nasprotujočih si značajev na smrt sprejo, vendar jim pod taktirko slovenskih veleposlaništev v okviru praznovanja kulturnega praznika le uspe nastopati po Balkanu in srednji Evropi.
Čeprav so geografski opisi njihove poti nadvse natančni in ponekod celo poetični, kar je odlika pisatelja, ki kot prekaljen motorist na svojih vožnjah občuduje pokrajino okoli sebe, pa zgodba zaradi dramatičnosti dobiva vse bolj nadrealne in zgodovinsko nekorektne razsežnosti. Ko ekipa glasbenikov v zasneženi pokrajini prespi v Kanu klubu v okolici Sanskega Mosta, jih srbski četniki sredi noči s puškami prisilijo v igranje starih uspešnic. Čeprav so bili ukrepi v času korone v Bosni in Hercegovini precej bolj mili kot v Sloveniji, bi si vendarle težko predstavljali skupino oboroženih četnikov, ki glasbenikom zapleni kombi in se poda za njimi po balkanskih mestih. Prevozna sredstva imajo v knjigi sicer zelo veliko vlogo, saj jih nadobudni glasbeniki nenehno menjavajo, vmes pa se zadenejo z drogo, ki zaradi vkleščenosti v sistem avtomobilskega ogrevanja izpuhti v zrak, kar sproži niz znanstvenofantastičnih vizij, ki se nato pojavijo vsakič, ko se protagonisti znajdejo v stanju izčrpanosti in stresa. Kar je pri tem najbolj zabavno, je prav nedolžna otroška domišljija, ki ji Radmilovič pusti prosto pot z opisi orade s čelado, dvoglavega črva, breznogega noja, pingvina z glavo bogomoljke in krompirja s številnimi viticami in očesci, ki zaživijo kot vesoljska verzija članov skupine v vsem svojem pravljičnem sijaju. Na vsako vprašanje imajo ta nenavadna bitja svoj odgovor, ki spominja na odgovor kakega razsvetljenega guruja. Na vprašanje o nesmrtnosti oziroma času na primer ponudi filozofski uvid: “Mi zgolj vidimo čas takšen, kot je v resnici. Najlažje bo, če si predstavljaš mozaik. Sestavljanko. Čas je sestavljen iz neskončnega števila trenutkov, ki vsi obstajajo po vsem vesolju istočasno in ves čas ter povsem prostovoljno. Ko trenutek mine, ne pomeni, da izgine.”
Kljub nenehni tekmi s časom, saj so njihovi nastopi zgoščeni okrog 8. februarja v razmaku več sto kilometrov, pa štajerski “Avseniki” ne izgubijo smisla za humor … Čeprav jih poleg četnikov začne preganjati tudi skupina Rolling bones, ki ji slučajno ukradejo nastop v neki beznici sredi Budimpešte, ohranijo zagon vse do Dunaja, kjer njihova iznajdljivost prestane največjo preizkušnjo.
Največja odlika romana Goveja turneja so poleg napete zgodbe tudi nekonvencionalni zabavni dialogi, s katerimi je Radmilovič razgalil svoje junake kot preproste ljudi, ki ob stiku z avtoritetami dobijo zagon, da branijo svojo “kulturo”, včasih sicer na pretenciozen, a domiseln način. Takšen je poleg spopada s sarajevskimi filmskimi režiserji, katerim predočijo prednosti slovenske narodnozabavne glasbe pred sevdahom, tudi prizor, ko Tribute band ansambla bratov Avsenik blizu Livna z avtom trči v divjega konja in jih policaj sprašuje o vsebini vrečk, napolnjenih z belim prahom:
“Ne, to je naš … pralni prašek. Ne švercamo.”
“Kaj Slovenci res mislite, da je Bosna tako zaostala, da pri nas ni mogoče kupiti pralnega praška?”
“Ne, to ne. Mi smo ansambel. Na turneji.”
“Na kakšni turneji?”
“Na goveji turneji,” je rekel Mik. “Za noše rabimo poseben detergent. Redek. Specialen, za narodne noše.”
Bralcu in bralki se tako ob prebiranju romana Goveja turneja sestavlja nov mozaik pogledov na narodnozabavno glasbo, ki ob razbijanju stereotipov sprošča naval najrazličnejših čustev: od ironične zajedljivosti do orgazmične psihedelije, ki meji na stanje kolektivne psihoze. Tovrsten preplet dokumentarističnih podatkov, kriminalke, znanstvene fantastike, poezije in potopisa, je v slovenskem literarnem prostoru zagotovo med najbolj redkimi in obenem podcenjenimi žanri. Upamo, da bo Marko Radmilovič nadaljeval v zastavljeni smeri in prek literature obudil še kako “nevralgično” točko slovenstva.